Linhartova pot za slepe

Bronaste table z napisi v brajlici so postavili pred dramatikov spomenik, njegovo rojstno hišo ter radovljiško graščino.

Radovljica – Prejšnjo soboto dopoldne sta radovljiški župan Janko Sebastijan Stušek in predsednik Lions kluba Bled Zvone Papler slovesno odkrila tri bronaste table, s katerih si bodo slepi in slabovidni lahko prebrali osnovne informacije o Antonu Tomažu Linhartu. S sredstvi Lions kluba so jih postavili pred Linhartov spomenik, njegovo rojstno hišo ter radovljiško graščino, kjer si je sicer v Mestnem muzeju mogoče ogledati tudi razstavo o slavnem Radovljičanu. Lionisti so ob tej priložnosti Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik podarili tudi denar za lupo, s katero si bodo pri branju pomagali njihovi slabovidni učenci.

»Takšne table so za ljudi, ki ne vidimo, zelo pomembne,« je na slovesnosti poudaril predsednik društva slepih in slabovidnih Gorenjske Emil Muri. »Zdaj si lahko sami preberemo napisano, obenem pa videče opozarjajo, da med njimi živijo slepi in slabovidni. Veseli smo, da nam pri tem pomaga Lions klub, ki nam stoji ob strani že vse od ustanovitve leta 1994,« je še dejal, radovljiški župan Janko S. Stušek pa se je lionistom zahvalil v imenu občine. »Odprtje današnje poti pomeni še en kamen v mozaiku, ki ga gradimo v dobro vsem oviranim. Tri bakrene table bodo dale možnost slepim, da se bodo informirali brez pomoči spremljevalcev, videčim pa pogum in oporo za takšne in podobne podvige.«

Kot je pojasnil Cveto Uršič, direktor direktorata za invalide pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, so senzorični invalidi v vsakodnevnem življenju med najbolj oviranimi. »Tako slepi kot gluhi so razvili specifičen način komuniciranja – brajlico in znakovni jezik. Table, ki so postavljene na Linhartovi poti, so pripomoček, s katerim slepi lahko tako kot mi, videči, dobijo potrebno informacijo. Na simbolni ravni pa videčim govorijo, da smo ljudje sicer različni, a živimo skupaj v okolju, ki mora biti prijazno in pravično do vseh. Prepričan sem, da je država prva dolžna storiti vse, da invalidom da enake možnosti. Za tisto, česar država ne zmore, pa je potreben prispevek invalidskih organizacij in seveda ljudi, ki del svojega prostega časa ali premoženja namenjajo za dobro invalidov.«