Čarovniško domovanje

Slivnica (1114 m) - "Na drugi strani jezera se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto, kakor je popisano na svojem mestu. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke," je o našem današnjem cilju zapisal Janez Vajkard Valvasor.

Ko smo se pozimi sprehajali okoli zaledenelega Cerkniškega jezera, sem vam obljubila, da se bomo v planinski sezoni povzpeli na Slivnico, ki se bohoti na njegovi vzhodni strani. Poti, ki vodijo na njen vrh, je ogromno. Mi se bomo nanjo povzpeli iz Cerknice. Ker se nam običajno vedno mudi na izhodišče, se bomo tudi tokrat zapeljali po avtocesti Ljubljana–Koper do odcepa Unec, kjer zavijemo na regionalno cesto. Skozi Unec se zapeljemo do Cerknice, se pozorno peljemo skozi njeno središče, kjer na levi strani opazimo smerokaz za Slivnico. Zavijemo v klanec in parkiramo na urejenem parkirišču. Če boste dovolj zgodnji, s prostorom ne bo težav.

Prvih nekaj deset metrov prehodimo po asfaltu, nato pa nas markacije usmerijo proti gozdu. Nekaj časa hodite po poseki, nato pa pot zavije v prijeten borov gozdiček. Prečkate gozdno cesto in nadaljujete v smeri markacij še višje skozi gozd. Pot je resnično odlično markirana. Ko pridete do konca gozdička, hodite med tipičnim kraškim grmovjem; vsake toliko časa se bo poti priključila kakšna stezica, ki jo poznajo le domačini. Če ne boste ravno zgodnji, bo ta del poti bolj podoben hoji v kotlu, saj bo tukaj sonce neusmiljeno grelo.

Po približno 250 višinskih metrih boste dosegli travnik; prostrani travnik, kjer ni sence, a vetrček vendarle pihlja. Dom na Slivnici in antenski stolp na vrhu vidite pred seboj. Do tja gor je potrebno še priti. Na tem travniškem delu lahko izgubite markacije, a da bi zašli, ne morete. Kje hodi večina ljudi, je dobro vidno, če vas pa malo zanese s poti, pa tudi nič hudega. Če se boste bolj držali leve strani travnika, boste najprej prišli do vrha Slivnice. Vrh sam po sebi ni nič posebnega, ker nima nobenega razgleda, obdajajo pa ga takšne in drugačne antene. Na vrhu je le žig za našo knjižico Slovenske planinske poti. Z vrha se spustite po levi strani navzdol do Čarovniške jame, jame, ki je burila domišljijo prebivalcem pod Slivnico in celo samemu baronu Janezu Vajkardu Valvasorju. Iz jame se namreč pozimi dviga topel in vlažen zrak. Vlaga se kondenzira v meglo, kar je pripomoglo k nastanku legende o coprniškem domovanju na Slivnici. V mnogih legendah se Slivnica omenja kot shajališče coprnic, ki so jih obtoževali, da delajo nevihte, točo, z uroki povzročajo bolezni in škodo, se spreminjajo v živali, letajo na metlah, imajo zveze s hudičem ...

V Slavi vojvodine Kranjske, kjer je Valvasor opisal presihajoče čudo Cerkniškega jezera in si s tem prislužil članstvo v angleški kraljevi družbi, je opisana tudi Slivnica: Na drugi strani jezera se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto, kakor je popisano na svojem mestu. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precèj zakurijo in jih mnogo sežgo, tako da pride včasih tod na grmado v enem letu več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih.

Tik pod vrhom Slivnice je Dom na Slivnici, kjer vam prijazen oskrbnik med drugim postreže čaj v pol litrskem kozarcu; slivniški coprniški čaj.

S Slivnice je ob jasnem vremenu čudovit razgled; pod nami leži celotno Cerkniško jezero. Letošnja zima je bila bogata s padavinami, zato je voda še vedno vidna; nasproti Slivnice, na zahodnem bregu jezera so Javorniki. Desno od Javornikov vidimo v ozadju Nanos s strmimi skalami, ki padajo proti Razdrtemu. Levo od Javornikov je najvišji vrh Krasa, še vedno zasneženi Snežnik; no, morda je zdaj sneg že pošel. Na Slivnico pelje tudi makadamska cesta, ki nas pohodnikov sicer ne zanima, je pa prijetna za kolesarski vzpon.

Nadmorska višina: 1114 m

Višinska razlika: 550 m

Trajanje: 2 uri in 30 minut

Zahtevnost: 1 zvezdica