Očka, kaj je to recesija?

Otroci so kot gobe. Vase vpijejo vse, kar slišijo, vidijo, občutijo.

Če vidijo in čutijo srečo, bodo znali biti srečni. Če slišijo in čutijo skrb ter žalost, bodo postali zaskrbljeni in potrti. V družinah, kjer se je že naselila stiska zaradi finančnih težav, so otroci prvi, ki to zaznajo. So kot radarji z najbolj občutljivimi inštrumenti. Kaj jim reči, kako jim razložiti ta svet kapitalizma, v katerem se vsi trudimo preživeti? Očka, kaj je to recesija? Kaj naj reče vsevedni očka, ko vanj zre malček in hoče pravi odgovor. Naj reče, da je to pošast, ki so jo naredili veliki ljudje, požrla pa bo male ljudi? Naj mu pove, da smo si naložili več kot zmoremo in da bomo morali bolj preudarno živeti? Mogoče bi bil optimističen in bi lahko rekel tako kot mnogi, da je recesija prikriti blagoslov. Da je darilo, ki nam prinaša več povezanosti (mar res?), več skrbi zase in za svoje družine (le kje se to vidi?), več prilagajanja in iskanja rešitev (zakaj potem samomori?), manj trošenja (če nimaš, ne moreš potrošiti) in tako naprej … Težko je malčku razlagati ekonomske pojme in suhoparno razlago o upadanju gospodarske rasti. Za otroke smo odrasli vsemogočni. Povijamo njihove rane, jih tolažimo, kupimo igrače, spečemo torto in znamo reševati enačbe. Potem pa kar naenkrat recesija. Spet smo pri igri monopoli. Tam se kupuje, najema, prodaja. Ko nimaš več denarja, si ga sposodiš v banki. Še malo, še malo več, največ …, preko svojih sposobnosti … Potem začneš prodajati parcele. Če so na njih tovarne z delavci, prodaš ali enostavno zapreš tudi njih. Preden jih zapreš, si v imenu recesije izplačaš visoko nagrado. Kaj se zgodi z malimi pajacki, nikogar ne zanima. Ostanejo tam in so izgubljeni. Potem je na vrsti razlaga o socialnem transferu, o tem, da sta malica in kosilo v šoli zastonj, če ga ne moremo plačati, in da morje letos odpade. In na koncu si naši malčki lahko mislijo samo eno: Odrasli nimajo pojma, kako se igra monopoli.