Prvi maj tudi Jožefov god

Po učenju katoliške Cerkve je lik sv. Jožefa zgled za delavce in delodajalce.

Jutrišnji praznik 1. maj je katoliška Cerkev izbrala tudi za god sv. Jožefa delavca, ki si je služil kruh z lastnim delom, vzdrževal družino in tako poskrbel za vzgojo in rast Jezusa, ki naj bi pred začetkom javnega delovanja tudi služil kruh z delom. Po svetopisemskem pričevanju je bil Jožef tesar.

Odločitev katoliške Cerkve, da je prvi maj tudi god sv. Jožefa delavca, izhaja iz realnih zgodovinskih okoliščin. V 19. stoletju se je delavsko vprašanje vedno bolj zaostrovalo in papež Leon XIII, ki je katoliško Cerkev vodil med letoma 1878 in 1903, je želel z okrožnico Rerum novarum (Nove stvari) ustrezno odgovoriti na izzive časa. V okrožnici je podprl delavsko vprašanje, opozoril na industrijske delavce, ki so bili v tistem času nezaščiteni, brez pravne varnosti, in zagovarjal poštene plače. Papež je z okrožnico, ki je bila takrat deležna velike pozornosti, prvič obravnaval delo tudi kot družbeno in politično vprašanje in ga vključil v družbeni nauk Cerkve.

»Delo mora biti cenjeno in spoštovano, saj ljudem omogoča dostojen način življenja ter zagotavlja materialne pogoje za preživetje,« je v izjavi pred prvim majem zapisal Tiskovni urad Slovenske škofovske konference. »Lik sv. Jožefa je zgled tako za delavce kot za delodajalce. Slednji so zavezani k zagotavljanju poštene plače, ki omogoča dostojno življenje. Višina plače mora odgovarjati na življenjske potrebe in razmere, v katerih so delavci. Vsi subjekti civilne družbe morajo bedeti nad urejenim razmerjem med delom in kapitalom ter z dialoškim pristopom urejati delavska vprašanja, neomejeno konkurenco ekonomske moči in varovanje osebne lastnine, ki je namenjena družbeni funkciji.«