Kura na opravku

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 29. april 2009 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 10. aprila

Razmišljanje o preobrazbi svojega življenjskega sloga (žal, po sili razmer) sem takole končala. Kar se mene tiče, »svojega« raka na pljučih ne dojemam kot bolezen, še najmanj smrtno, pač pa kot življenjsko preizkušnjo, ki jo bom ali ne bom prestala; pač v maniri slavnega britanskega dramatika Williama Shakespeara in znamenitem vzkliku njegovega junaka: »Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje?« Pri tem je bistveno, da sem se odgovor na to vprašanje odločila prepustiti Najvišjemu dobremu, Vsemogočnemu, Stvarniku oziroma Bogu, kot imaginarnemu bitju, ki je ustvaril Nebo in Zemljo in ima za sleherno živo bitje izdelan načrt do zadnje podrobnosti in v katerega brezpogojno in iskreno verujem.

Verujem, da mi pot, ki me pelje k zdravju, kaže Sveti duh. Tudi zdravnike in vse, ki skrbijo za moje zdravje, mi je na pot pripeljal On. Tako vsaj verujem in verjamem sama.

Torek, 21. aprila

Ups. Tole je bila pa dobra samopotegavščina.

Trdno sem sklenila, da ne bom več zamujala na predpripravo na kemoterapijo, kar se mi je, priznam, do zdaj kronično ponavljalo. Se pravi, zamujala sem na odvzem krvi in druge potrebne preglede in preverke moje telesne pripravljenosti za nadaljnjo obdelavo, če se tako izrazim. Delno mi je sklep, da upoštevam priporočljivo uro, uspelo uresničiti, delno ne. Odvisno pač, kako človek na stvari gleda. Na oddelku 200 sem se danes uspela javiti natanko pet minut čez deseto. Morala bi se pa najkasneje, če nekoliko dramatiziram, pet minut čez deveto, kar je v primerjavi z dvanajsto uro, kot mi je do zdaj uspelo priti na enourno kemoterapijo, pravzaprav spodbuden napredek.

Kakor koli že, tokrat se kolikor toliko pravočasno javim v sprejemni pisarni oddelka 200, sestra pa me debelo pogleda in vpraša: »Ja, kaj pa vi tukaj?« Jaz, pa: »Kako, kaj? Na kemoterapijo sem prišla.« Sestra se zdi nekoliko zmedena, pogleda v »naročniško« knjigo in reče: »Saj je sploh nimate danes, ampak v četrtek.« Spet jaz: »No, ta je pa lepa. Zdaj vidite, kako sem se na tega »vraga« navadila. Pridem kar vmes. Med dvema terapijama. Moram pa priznati, da sploh nisem pogledala, kdaj ste me naročili. In sem meni nič tebi nič pač prišla. Tako, za vsak primer. Da česa ne zamudim. Upam, da se mi ne bo v četrtek zgodilo ravno obratno. Namreč tako, da bom pozabila priti.« Še na svidenje, si rečeva in se vrnem, od koder sem prišla. Domov. Kjer me ne gledajo nič manj zabodeno, kot so me na Golniku.

Se pač zgodi, potolažim samo sebe. In si dodam: aha, takole torej zgleda, ko gredo kure po opravkih. (Se nadaljuje.)