Brez panike

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / torek, 28. april 2009 / 06:00

Tako. Pa smo jo dobili. Nazaj. Namreč, Titovo cesto v slovenski prestolnici. Za zdaj res zgolj na papirju, ko bo zgrajena vzhodna, to je mariborska vpadnica v Ljubljano, jo bomo dobili pa še v praksi.

Že ob polemiki preimenovanja brniškega letališča v Letališče Jožeta Pučnika sem se zgražala, da za to pristojni javne objekte poimenujejo po politični osebnosti. V aktualnem primeru je moje zgražanje toliko večje, saj ne gre za katero koli politično osebnost, pač pa za človeka, ki je odgovoren za tisoče (tudi ali predvsem nedolžnih) žrtev povojnega komunističnega divjanja. S čimer si, denimo, predsednik države Danilo Türk, ki šteje množične umore na ozemlju Slovenije, za drugorazredno politično temo, žal, ne beli glave. Ampak, to je druga zgodba iste teme.

Roko na srce in v izognitev pomoti. Pod komando Josipa Broza Tita mi ni bilo čisto nič hudega. Tudi ali predvsem zato, ne, ker mi je v mojem takratnem najstniškem življenjskem obdobju politika, po domače povedano, dol visela. Poleg tega je bila moja družina, tako po mamini kot tudi po očetovi liniji v času druge svetovne vojne na »pravoverni« (partizanski) strani. Vendar. Kot odrasla, kolikor toliko izobražena in do neke mere javna oseba nimam nobene, še najmanj moralne pravice, da zaradi lastnega udobja ali česar koli drugega povojno komunistično klanje hote ali nehote preziram ali – in tu naj mi usoda prosim lepo prizanese – umore celo opravičujem.

Brez panike. Prav z ničimer in v nobenem delu ne potvarjam zgodovine. Povojni zunajsodni množični pomori so nezavidljivo, da ne rečem sramotno dejstvo, ki ga noben odrasel človek, ki je kolikor toliko razgledan in pri zdravi pameti, ne zanika. Še bolj sramotno pa je dejstvo, da te neizpodbitne zgodovinske resnice ni razložene v nobenem slovenskem učbeniku. Niti dvajset let po padcu krvavega političnega režima ne.

Celo več. Če kdo, potem zgodovino potvarja levo usmerjena politična druščina, zbrana v ljubljanskem mestnem svetu. Kot pribito in brez kančka dvoma drži, da je Josip Broz, imenovan Tito, zgodovinska osebnost. (Na kar se v zvezi z imenovanjem Titove ceste večina v ljubljanskem mestnem svetu tudi sklicuje.) Ampak. Zgodovinska osebnost je tudi Neron. In Hitler. In Stalin. In Kim Il Sung. In tako naprej.

Če bi argument, češ da je Tito hočeš nočeš vendar zgodovinska osebnost, zadostoval, potem bi se lahko ena od mariborskih ulic imenovala, recimo, Hitlerjeva cesta. (Recimo, tista, na kateri se je ta konkretna zgodovinska osebnost na vsa usta drla: Naredite mi to deželo spet nemško.) Kar bi bila, se razume, popolna norost in absolutna dekadenca. Kratko malo zato, ker je bil Hitler kot vodja Tretjega rajha odgovoren za smrt milijonov, ne le Evropejcev, pač pa Zemljanov.

Dejstvo, da je Josip Broz Tito, če ne drugače, pa kot predsednik in maršal komunistične Jugoslavije, odgovoren za povojno balkansko morijo, mu jemlje sleherno moralno in zgodovinsko kredibilnost, da se njegovo ime pojavi v zvezi s katerim koli javnim objektom. Ne glede na to, kako brezskrbno in razuzdano so takratni mladci in zdajšnji politiki v dobi komunizma žurirali.