Njen dom je njena trdnjava

Pisateljica Berta Golob v simpatični hiški v Struževem, ki je še skoraj v celoti ohranila svojo prvotno podobo in jo zato preveva skoraj občutek pravljičnosti, živi že od otroštva.

»Moj dom je moja trdnjava. Vrata so odprta vsakomur, če komu kaj ni všeč, pa naj se obrne kar na vratih,« v smehu pravi Berta Golob. A si je ob njeni dobrodušnosti in toplini, ki jo izžareva, kar težko predstavljati, da bi lahko koga odgnala od hiše. Goste na mizi vedno pričakajo drobni prigrizki, tudi čaj ali kava se znajdeta pred njimi, še preden sploh zaprosijo. Tako se res vsakdo lahko počuti dobrodošlega v njenem domu.

»Oče je na tem mestu zgradil hišo leta 1927. Ko so pred začetkom gradnje ljudje hodili tu mimo, so se spraševali, kot so povedali kasneje, kateri norec bo tu zidal. Treba je bilo namreč najprej posekati rob gozda in kultivirati zemljo, da je sploh lahko začel graditi,« je razložila Berta Golob in pojasnila, da bi njenemu očetu sicer moral pripasti grunt, a je za kazen, ker si ni izbral prave neveste, ki bi k hiši prinesla bogato doto, dobil najslabši del. Hišo v vseh teh letih, je poudarila Berta Golob, niso prav nič posodabljali, le skrbno vzdrževali. »Vse razporeditve prostorov so ostale enake, tudi okna so še vedno ista kot ob vselitvi. Les se je lahko ohranil, ker so včasih drevesa posekali ob pravem času, ne tako kot danes, ko potem les kar na hitro posušijo.« Notranji dom, nadaljuje Berta Golob, se je potem počasi oblikoval po ljudeh, ki so v hiši živeli in v hišo prihajali. »Počasi so se začela z zavesami zagrinjati okna, za kar od začetka ni bilo denarja, saj je to predstavljalo skoraj pregrešen luksuz. Dom se je oblikoval tudi s številnimi majhnimi pritiklinami, kot so lepši prti na mizah, umetniške slike na stenah in podobno.« Stene danes krasijo še številne drobne pozornosti, ki jih je dobila v dar. Kot pravi, imajo le redke umetniško vrednost, prav vse pa imajo zanjo neko notranjo oziroma duhovno vrednost. »Lahko bi rekli, da je to le šara, a če bi kaj od tega vrgla proč, se mi zdi, kot bi vrgla proč človeka. Zato se je nabralo polno drobnarij – nanje se zdaj nabira tudi prah – a jih hranim iz spoštovanja do ljudi, od katerih sem jih dobila. Za mnoge niti ne vem več, kdo mi jih je dal.« Ko jo te stvari obdajajo, pravi, jo obdaja tudi navzočnost teh ljudi.

Večina stvari v hiši je ostala taka kot nekoč. »V tem okolju znam živeti svoje življenje tudi na trdem stolu in ne rabim fotelja. Res pa je, da imam vse pripomočke sodobne tehnike, ki jih rabim, od hladilnika do televizije, telefona in računalnika,« pravi Berta Golob. V eni od sob je še vedno ostala tudi kmečka peč, čeprav že več let ni zakurila v njej, saj ima zdaj centralno kurjavo. Seveda pa v njenem domu težko spregledaš kupe knjig, ki jih je toliko, se pošali Berta Golob, da jih že nima kam več postavljati. »Po nekdanjih omarah, ki niso imele pravih knjižnih polic, imama naložene kar v treh vrstah. Zato včasih niti ne vem več, kaj je v tretji vrsti. Tako se je že zgodilo, da sem šla po neko knjigo v knjižnico, čeprav vem, da jo imam tudi doma.« S knjigami so napolnjene tudi vse druge police, zložene so celo pod klopjo pri peči.

Njen najljubši kotiček v hiši pa še danes ostaja hišni prag. »Še vedno rada posedam na pragu, kjer sem napisala veliko stvari. Tu imam razgled, obdajajo me ptičji glasovi, pod nogami mi raste regrat …,« svoje navdušenje nad pragom pojasni Berta Golob. Pozimi pa se najraje zadržuje v »hiši«, kot še vedno pravi prostoru, ki ga imamo danes za dnevno sobo. Opremi prostorov, še dodaja, pa nikoli ni posvečala pretirane pozornosti. »Imam le tisto, kar potrebujem, pa tudi to ni visokega standarda. Četudi bi namreč imela dovolj denarja, si ne bi privoščila dragih stvari, saj bi bile potem prikrajšane položnice za dobrodelnost,« še razmišlja Berta Golob.