Na kolo za zdravo telo

To je misel, ki se je drži tudi Đuro Ćulibrk iz Kranja. 67-letni gospod je lani prekolesaril 28 tisoč kilometrov, njegov letošnji cilj pa jih je prevoziti kar 30 tisoč.

Kranj – »Si že slišala za Đurota? Je res zagnan kolesar. Lani je prekolesaril 28 tisoč kilometrov,« mi je pred časom omenil sodelavec Grega, ki je tako kot Đuro član kolesarske ekipe Gorenjskega glasa. Đuro Ćulibrk je doma v Kranju, kamor se je leta 1962 preselil iz Bihača. V februarju je dopolnil 67 let. Kapo dol pred gospodom, ki pri teh letih na kolesu letno naredi toliko kilometrov kot profesionalni kolesarji. Povabili smo ga na pogovor in pripeljal se je – s kolesom.

Ali še greste na kolo ali ste današnji trening že naredili?

»Oboje. Bil sem že v Mavčičah, Zbiljah, Šenčurju. Prekolesaril sem 45 kilometrov. Od vas bom šel še za nekaj časa na kolo. Treba je izkoristiti lepo vreme. Sicer je pa pri meni ponavadi tako, da okrog 50, 60 kilometrov naredim do kosila, na kolo pa grem tudi še po kosilu. V povprečju na dan prekolesarim 110, 120 kilometrov. Super se počutim.«

Koliko kilometrov pa potem letos že imate v nogah?

»Na kolo sem sedel že takoj 1. januarja in v dobrih treh mesecih prekolesaril že več kot šest tisoč kilometrov. Veliko sem na kolesu, od štiri do pet ur na dan, v povprečju vozim s hitrostjo od 25 do 30 kilometrov na uro. Srečen sem, da lahko to počnem in vesel, ko po cestah srečujem toliko kolesarjev. Upam le, da bo v prihodnje urejenih čim več kolesarskih stez. Sicer pa največ kolesarim po Gorenjskem.«

Od kdaj pa ste tako navdušen kolesar?

»S kolesarstvom sem se začel ukvarjati leta 1995. Začel sem pri Društvu upokojencev. Prvo leto sem naredil 1500 kilometrov in potem število prevoženih kilometrov letno stopnjeval do 28 tisoč kilometrov, kolikor sem jih prekolesaril lani. V štirinajstih letih sem naredil 170 tisoč kilometrov.«

Ste se prej ukvarjali s kakšnim drugim športom?

»Že od nekdaj sem imel rad šport. Včasih sem aktivno igral nogomet, odbojko, zadnja leta pa največ kolesarim. Kolesarstvo je postal moj najljubši šport. Hodim tudi v hribe, za kar me je navdušil sosed Peter Gregorič, s katerim sva šla tudi na Triglav, plavam, kjer mi družbo dela tudi žena Ana, pri petdesetih sem prvič stopil tudi na tekaške smuči. Hči Boži me je naučila drsnega koraka in od takrat naprej se pozimi ukvarjam tudi s tem športom.«

Že vsa leta kolesarite s cestnim kolesom?

»Začel sem s čisto navadnim kolesom, seveda pa je kmalu prišla želja po novem, boljšem. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil Bojanu Udoviču, odličnemu slovenskemu kolesarju, ki mi pri tem pomaga in mi sestavi kolo po meri tako, da je še vedno dovolj varno za moje zdravstveno stanje. Z Bojanom sva dobra prijatelja in tudi z njegovo pomočjo za povprečnega rekreativca in upokojenca na kolesu dosegam zavidljivo število kilometrov.«

Za kakšne zdravstvene težave gre?

»Zaradi vseh zdravstvenih težav (operacija sive mrene, ušesa, poškodbe po nesreči) bi moral po vseh »pravilih« ležati doma oziroma se gibati normalno, saj sem s svojim vidom omejen. Na eno oko ne vidim nič, na drugem pa imam visoko dioptrijo. Vendar ob veliki podpori družine mi iz dneva v dan uspeva nemogoče. Na kolesu imam pomožno ogledalo in se vedno držim povsem desno.«

Prav v zvezi z vidom so mi omenili vašo navdušenost nad Esmeraldo. Kako je s tem?

»Ona je odigrala, jaz sem to doživel, le da v obratni smeri. Ona je po operaciji spregledala, jaz pa sem pred operacijo videl kot jastreb, po operaciji pa je, kar je. Nadaljevanko o Esmeraldi sem zelo rad gledal. Zame je nepozabna igralka.«

Po operaciji očesa se nekaj časa niste rekreairali?

»Operiran sem bil leta 1991. Po operaciji še hoditi nisem mogel, kot je treba. Zredil sem se in tehtal 128 kilogramov. Potem sem počasi začel z rekreacijo in v šestih mesecih shujšal za 35 kilogramov. Sedaj jih imam okrog 90.«

Kolesarstvo je torej postalo vaša ljubezen. Naredite veliko kilometrov. Se udeležujete tudi tekmovanj?

»Kolesarim na vseh naših maratonih. Ne gre pa se za rezultat. Vesel sem, da sem lahko v družbi z drugimi kolesarji, ki jih vse spoštujem. Kar veliko jih tudi prehitim. Za vzpon na Vršič sem na primer od Kompasa do vrha potreboval 46 minut.«

Kakšni pa so vaši letošnji kolesarski cilji?

»Če bo zdravje, če bo vreme, bom poskušal doseči mejo 30 tisoč kilometrov. To je za letos moj veliki cilj, največja želja pa je ostati zdrav in nadaljevati s kolesarjenjem.«

Kaj pa delate, ko niste na kolesu? Imate čas še za kaj drugega?

»Pomagam doma ženi. Večino časa pa res posvetim kolesarstvu in pri tem me najbolj podpirata hčerka in zet. Nasploh sem navdušen nad športom in cenim uspehe naših športnikov, seveda tudi kolesarjev. Lani sem bil na sprejemu Tadeja Valjavca, ko je prišel s Toura. Z njim sem se tudi slikal in ta slika mi veliko pomeni. Imam jo v omari, poleg medalj. Tadej je super gospod, super kolesar. Sem pa navdušen tudi nad Juretom Robičem.«

Za konec morda kakšen nasvet za bralce, ki se še ne rekreairajo?

»Naj se ne ustrašijo novih izzivov v življenju in naj poskusijo s športom, z rekreacijo, karkoli imajo radi. Za vsakogar se kaj najde. Šport odpravlja marsikatero negativno misel in res velja: »Na kolo za zdravo telo!««