Pozabljeni Prešernov rojak in sodobnik Jožef Žemlja

Besedilo: Miran Hladnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. avgust 2007 / 06:00

Gorenjski ljubitelji literature, ste že slišali za Jožefa Žemljo (1805-1843)? Najbrž ne. Bil je Prešernov rojak in sodobnik, duhovnik in tudi sam pesnik, rodil se je na Selu pri Žirovnici, umrl na Ovsišah pri Podnartu. Predstavlja ga univerzitetni profesor dr. Miran Hladnik.

S Črtomirom iz Prešernovega Krsta pri Savici (1836) niso imeli težav samo Fran Levstik, Oton Župančič, Alojz Gradnik in Dominik Smole, ki so ga imeli za negativnega junaka naše zgodovine, ampak večina prešernoslovja, saj si literarna zgodovina še danes ni enotna v tem, kaj je hotel Prešeren s Krstom. Osnovna ideja pesnitve je odpoved oziroma romantično občutje minljivosti sveta, kar seveda ni bilo kaj prida uporabno za mobilizacijo v času konstitucije naroda. Seme dvoma o zaresnosti svojega pesniškega podjetja je zasejal že Prešeren sam v pismu češkemu prijatelju Čelakovskemu, da je treba brati Krst kot metrično nalogo, opravljeno z namenom pridobiti si naklonjenost kranjske duhovščine. Z njim so bili zadovoljni pravzaprav samo katoliki, ki so skupaj z Alešem Ušeničnikom klicali: "Bog nam daj Črtomirov!"

Pa ne čisto vsi katoliki. Nekaj v Prešernovi pesnitvi je zmotilo tudi duhovnika Jožefa Žemljo, sicer si ne bi tako krčevito prizadeval objaviti pesnitve z naslovom Sedem sinov, ki jo lahko razumemo kot nekakšen "popravek" Krsta. Da gre za konkurenčno stvaritev, razberemo že iz podobnih podnaslovov (Kerst per Savizi je "povest v versih", Sedim sinov, 1843, je "povest u pesmi"), iz skupne izbire domoljubne zgodovinske snovi (Prešeren 8. stoletje in Žemlja 13. stoletje), enake forme, tj. osemvrstične jambske kitice, in podobnega obsega. Nobena od pesnitev ni pozabila domoljubnosti povezati s panslovanstvom, ki je bilo temeljna politična ideja časa, pri Prešernu pač v znamenitih verzih Največ sveta otrokom sliši Slave, pri Žemlji pa kar v uvodni kitici.

Jožefa Žemlje in njegovega dela se danes ne spomni nihče, čeprav mož ni bil čisto brez pesniškega daru. Prešernov prijatelj pesnik Benvenut Crobath ga je postavil kar v prvo gorenjsko pesniško trojico, ob bok Vodniku in Prešernu. Jožef Žemlja (10. februar 1805–15. september 1843) se je rodil na Selu pri Žirovnici, v neposredni soseščini Prešernove rojstne vasi. Šolal se je v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika leta 1829. Celo življenje je služboval po Dolenjski (Žužemberk, Dolenjske Toplice, Ambrus), umrl pa je na Ovsišah pri Podnartu na Gorenjskem.

Svoje domoljubne pesmi, ki opisujejo idilično gorenjsko naravo s snežniki, Blejskim jezerom in razvalinami, je objavljal v Krajnski čbelici. Prevajal je iz italijanščine, bral Danteja in Tassa, zelo je cenil seveda tudi Prešerna, najbolj pa je bil navdušen nad srbsko ljudsko poezijo, kakršne je pogrešal pri Kranjcih, "ker Kranjska ni nikoli igrala kakšne bleščeče vloge v političnem svetu". V pesmih je dal do izraza svoji bolečini zaradi neobčutljivosti Evrope za trpljenje balkanskih Slovanov pod Turki. Uporabljal je metelčico in zavzet je bil za slovansko slogo in ilirstvo. Njegova ilirska gorečnost je šla tako daleč, da je bil leta 1841 v Krajnski čbelici pripravljen objaviti pesmi samo pod pogojem, da bodo tiskane v novem črkopisu s strešicami, čeprav je bil tisk z novimi črkami za dobro polovico dražji od tiska v bohoričici – 14 proti 9 goldinarjev na avtorsko polo. O njegovi ilirski navdušenosti je poročal Stanko Vraz, ki ga je Žemlja obiskal na Dolenjskem, z izrazi "sve sama ilirska vatra" in da zna na pamet skoraj vse številke časopisa Danica ilirska, ki so do tedaj izšle. V praksi pa se je Jožef Žemlja obnašal manj goreče, ostal je zvest slovenščini in je dajal ilirščini koncesije le s posameznimi besedami.

V pesnitvi Sedem sinov je obnovil preprosto, nenavadno in moralno poučno zgodbo iz hrvaških srednjeveških časov, ki pripoveduje o ženi bana Mikića, ki zapodi ubogo beračico od hiše, ker ne verjame, da ima trojčke, sama pa rodi kakor za kazen in sramoto fante sedmerčke. Ohrani le enega, druge pa da utopit. Mož kruto dejanje na skrivaj prepreči in jih da v rejo, čez leta, ko dorastejo fantje v junake, pa jih pokliče na grad in na gostiji razkrinka trdo ženo ter jo hoče pokončati. Sinovi in gostje ga preprosijo, da ji prizanese.

Pesnitev je dal Žemlja tiskat že leta 1841 v Zagrebu, ko pa je prišla iz tiskarne, z njo ni bil zadovoljen. Zaradi drobne napake, ki se je vrinila v naslov, je ni hotel priznati za svojo, ni hotel plačati tiska in je celo naročil cenzuri, naj jo zapleni. Težko je verjeti, da je tako ravnal samo zaradi dveh črk v naslovu, bolj verjetno je, da preprosto ni želel, da bi knjižica izšla v Zagrebu. Medtem je namreč rokopis predložil v cenzuro tudi ljubljanskemu guberniju. Tu pa se je zapletlo, ker so jo po nepotrebnem poslali škofu Antonu Wolfu, ki je presodil, da so nekatere reči v njej moralno nesprejemljive: "strašna okamenelost materinega srca", kazniva poslušnost služinčadi, moževa zadrževana in grozeča maščevalnost in mitološka namigovanja, ki kažejo, da spis ni namenjen preprostemu ljudstvu. Dunajski cenzor Jernej Kopitar je ustrežljivo pritrdil škofovim navedbam, Žemlja je dobil v roke cenzorski non admittitur, vendar je čez dva meseca poskusil znova. Tokrat je oceno primernosti napisal škofov janzenistični nasprotnik Jurij Paušek, tako da je šla knjižica v tisk je marca 1843, sedem let za Prešernovim Krstom in nekaj mesecev pred avtorjevo smrtjo, izšla.

Nezaupljivost cenzure je bila ob Žemljevi pesnitvi upravičena. Avtor jo je pospremil v javnost z latinskima verzoma iz Ovida, kar brez dvoma nakazuje, da je bila publikacija namenjena izobražencem in da bi bilo zato priseganje na njeno prvenstveno didaktično sporočilo, če bi jo torej brali kot zgodbo o kaznovani nečimrnosti, nespametno.

Snov je Žemlja našel v prozni povesti Sedem sinov Mikićevih, objavljeni leta 1835 v Gajevem časopisu Danica ilirska, katerega naročnik je bil – eden prvih med Slovenci. Mikić je bil v času ogrskega kralja Bele IV. hrvaški ban, ki so ga v vojnih spopadih premagali mongolski Tatari. Zgodovinskega ozadja je v pesnitvi komaj za sled, vendar Žemlja že v maniri zgodovinske pripovedi sam navaja vire: to so trije madžarski humanistični in protestantski pisci iz 16. in 17. stoletja.

Pesnitev prinaša vrsto poučnih priporočil: reveži naj ne zavidajo bogatim, ljudje naj bodo prijatelji, starši naj skrbijo za vse svoje otroke enako, odpovedati se je treba maščevanju, stran s predsodkom o sramotnosti številnega zaroda itd. Ker pa je bila namenjena izobražencem, smo se dolžni potruditi še do njenega alegoričnega sporočila. Okvir za alegorično razumevanje je nudilo splošno sprejeto dejstvo, da je literatura najodličnejša dejavnost za emancipacijo naroda, še bolj določno pa je v tako branje usmerjala prva kitica povesti:

Prva kitica ponuja ključ za dešifriranje vlog v pesnitvi: skupna slovanska mati iz 7. verza ustreza glavni osebi v pesnitvi, grofici Mikićevi, Hrvat, Čeh in Kranjec iz 5. vrstice pa njenim številnim sinovom. Detomorilska zgodba pesnitve razkriva problematične razsežnosti panslovanskega kulturnega in političnega koncepta. Skupna slovanska mati ni enako prijazna do vseh svojih otrok: enega privilegira, druge pa želi odpraviti. Na koncu spozna, da je bilo razlikovanje krivično, pokesa se, njeno materinstvo je potrjeno, preživelim sinovom junakom (to je posameznim slovanskim narodom) pa se obeta junaška in bleščeča prihodnost. Skupna slovanska mati ni idealna oseba, vendar moramo zaupati vanjo, ker je sposobna družino povezati v enoto in tako ohraniti njeno moč in slavo.

Poudariti je treba drobno, toda zelo pomenljivo formalno razliko med Prešernom in Žemljo. Žemljeva pesnitev je bila natisnjena v novem ilirskem črkopisu. Žemlji je bila že izbira strešic dovolj velik razlog za pogumno publicistično dejanje. Krst, ker je bil še v "separatistični" bohoričici (Prešeren se je s prehodom na češke strešice obiral), po njegovem pač ni mogel dovolj ustrezno predstavljati slovenskih nacionalnih interesov – te je Žemlja videl le v tesni povezavi z drugimi Slovani, kar je najlepše simboliziral skupni črkopis.

Žemlja se je odločil natančneje razložiti problem, ki se ga Prešeren v Krstu ni dotaknil, to je odnos do drugih Slovanov. Prešeren je, kot je znano, odklanjal Kollarjev panslovanski načrt zaradi njegove diskriminacije manjših slovanskih rodov in si ga privoščil v več zabavljicah. Žemlja se v Sedmih sinovih s Prešernovo kritiko Kollarja strinja, vendar ohranja vero, da je napake mogoče popraviti in slovansko družino v interesu skupne slave in moči spraviti skupaj. Sedem sinov je na alegorični ravni Žemljeva polemika z Janom Kollarjem in s Francetom Prešernom. Nasproti prvemu zagovarja pravico vsakega slovanskega naroda do svojega knjižnega jezika in literature, ne pa samo pravice večjih, nasproti Prešernu, ki se je po Čopovi smrti preveč zazidal v svoje kranjstvo, pa odpravlja nezaupanje do združevalnih slovanskih načrtov. Žemljeva pesnitev je tako poskus srednje poti med ekskluzivnima jezikovnima in literarnima načrtoma za Slovence: Prešernovim kranjskim in Vrazovo ilirsko realizacijo Kollarjevih idej.