Ojdip

Besedilo: Gojmir Polajnar
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. avgust 2007 / 06:00

Gojmir Polajnar je umetniško ime pisatelja Borisa Pintarja, ki je doma iz Poljan nad Škofjo Loko, zdaj pa živi in ustvarja v Barceloni. Njegove zgodbe so v slovenski literaturi vse bolj cenjene. Objavljamo eno od najnovejših.

Spoznala sva se kot podiplomska študenta družinske terapije, on je bil psiholog, jaz zdravnica, družila naju je želja pomagati drugim, dajati svojo ljubezen pomoči potrebnim, edina nagrada je bila sreča v očeh zakoncev skoraj že propadlih zakonov in morda objava članka v kakšni ameriški strokovni reviji. Bila sva si usojena, to sem začutila z drobovjem. Verna kristjana nisva nečistovala pred poroko, objeta sva ležala v podstrešni sobici hiše njegovih staršev v predmestju, kjer je skozi odprto okno dehtela cvetoča češnja in z njegovega vratu sem vpijala vonj grobega mila in prvega znoja po sobotnem kopanju, ki je bil ves njegov, saj ni uporabljal dišav. Pot mi je ugajal in naslonila sem nosnici na njegovo kožo.

Med študijem sva na vajah spoznala vse mogoče primere nedelujočih družin, ki smo jih zdravili z igranjem vlog in skušali obuditi tiste prve občutke privlačnosti v nekem odnosu, ki bi utegnili premagati obstoječo sovražnost. Tako sva že na začetku najinega odnosa spoznala pogubne čeri in pasti ljubezni med moškim in žensko, za katero sva oba verjela, da je edina resnična, božja ljubezen. Ko sva doktorirala, sva načrtovala družino. Poročila sva se v znamenju ribe in se naselila v podstrešni garsonjeri meščanske hiše v središču mesta. Kupil jo je s svojimi prihranki, ki so zadostovali za en prostor. Več nisva potrebovala, bila sva zaljubljena, na pragu kariere in samostojna. Družinska svetovalnica, kjer sva se zaposlila, je bila lučaj stran in v urgentnih primerih sva lahko bila tam v desetih minutah. Sama sva si opremila domovanje, Jože je mizaril, jaz sem polagala keramiko v gaudijevske vzorce in na nedeljskem boljšem sejmu v središču mesta sva kupila starinsko poslikano zibelko. Spočetje je bilo dejanje čudeža. Ko mi je rasel trebuh, se je spremenil moj vonj, pravil je, da ga ne odbija, vendar nisva grešila. Njegov vonj je izgubil mladeniško svežost, postal je ostrejši, bolj možat, morda zaradi moje kuhe, pripravljala sem mu krepke jedi, in večkrat me je spravil v skušnjavo.

Bog nama je izkazal milost, podaril nama je sina. Nežno drobceno bitjece, katerega izločki so bili zame vrednejši od diamantov. Samo je v naš dom prinesel brezmejno radost. Oče ga je previjal, hranil z mojim mlekom po steklenički in vstajal ponoči, ko je jokal. Bil je zahteven otrok, pogosto se je prebujal sredi noči in nekoč ga je dal spat med naju na raztegljivi kavč. To ga je pomirilo, a vse večkrat je jokal, dokler ga nisva vzela k sebi v posteljo. Navadila sem se bele mehke štruce, podobne vzhajanemu testu pred peko, ki je kobacala po najini postelji, me včasih rahlo podrgnila po nosu in utripala s trepalnicami kakor punčka za okras. Otroški vonj je tako mil, da je celo smrad blagodejen, materi njen otrok diši, tudi ko se podela. Dojenčkova koža je nežna kakor sladkorna pena, njene gube so neresnične kot oblaki v risanki.

Po letu dni sem porodniško podaljšala še za tri mesece. Jožeta sta začetno navdušenje nad otrokom in pomoč pri skrbi zanj kmalu minila. Vse večkrat je bil zvečer odsoten zaradi strokovnih druženj in ker v garsonjeri zaradi otroka nismo kadili. Postajal je zasvojen s tobakom in pogosto se je vračal, ko sva s Samom že spala. Smrčal je kot medved, iz njegovih ust je zaudarjala kislina postanega spahovanega piva, ki se je mešala s tobačnim katranom, usidranim globoko v pljučnih mešičkih in rumenkastim eteričnim oljem prilepljenim na zobe. Če sem morala sama leči spat, sem vzela k sebi otroka. Jaz nisem nikoli imela večernega sestanka, ko bi moj mož doma pazil sina. Samovi laski so bili kodri angela in ko so mu rasli zobje, ga nisem mogla pustiti samega z bolečino. Moški začno izgubljati lase in zobe, njihove porumenele dlake postanejo ščetinaste, koža se jim začne luščiti in noge jim vse bolj zaudarjajo, otroci pa so vsak dan lepši, s kakor čisto zlato mehkimi lasmi in kožo dišečo kot morski val na kristalni peščeni obali.

V letih, ki so pretekla, sva rešila veliko družin, kar nama je dajalo moč, da sva ohranjala svojo, podrejeno majhnemu prostoru, kjer smo se trije menjavali v skupni postelji. Jože je kupil še del neurejenega podstrešja poleg našega stanovanja in začel graditi najino spalnico, da bo otrok, kakor v daljni Aziji, zapustil posteljo staršev, ko bo šel v šolo. Kakor da bi bil mali kriv za kratke stike v najinem odnosu, kot da ne bi bil vezivo in kvas najinega krščanskega zakona, ki zgolj od ljubezni za druge vendarle ni mogel cveteti. Kakor Noe se je zagnal v delo, ponosen na izdelke svojih rok kot na tiste svojega uma je hotel, da odrineva z novo barko, še preden je bila dokončana. Samo še ni začel hoditi v šolo, kako naj bi pustila samega, čeprav le dvoje vrat stran, ko je vsa ta leta v spanju poslušal moje dihanje in sem čutila utrip njegovega srca. Jože je bil užaljen, da sem zaljubljena v sina, namesto v moža, in je sam hodil spat v novo spalnico, še preden je imela posteljo. Ko je on spal na napihljivi blazini, sva s Samom spala na kavču. Dalj je trajala ta mala vojna, manj sem pogrešala moža v svoji postelji in spomin na njegov vonj me odbijal, da si nisem želela telesnega stika z njim. Brez sina sem se počutila osamljeno, kadar je prespal pri babici, sem zaspala nemirna. Njegova toplina in nežen zadah neumitih zob sta mi zadostovala. Njegov božajoč objem, nabrekla stvarca, je božja hvaležnost materi. Prišla bom, ko bova imela posteljo. Nisem pustila, da bi nad mano izvajal nasilje s profesionalnimi stereotipi incestuoznih posesivnih mater. Brala sva iste knjige in na pamet sem znala vse vloge, ki so jih morali igrati ubogi zakonci. Psihoterapija je bila moderna zahodna veda, ki je iskala vzrok neprilagojenosti v gospodovalnih ali/in pretirano uslužnih materah, očetov kakor da ni bilo, in jih je res vse manj. Vzhod iz materine ljubezni ni naredil vira zla. Ni presenetljivo, da o materinski ljubezni do sinov, spolni, kolikor so otroci spolna bitja, danes piše musliman, ker zahodni izobraženci zmorejo le demonizirajoč pogled na žensko in mater. Prišla bom, ko bo šel v šolo. Obiskovali so me najini kolegi, ki jih nisem videla že leta, in me prepričevali o škodljivosti za otrokov razvoj, če otrok nadomesti očeta v materini postelji. Sklicevali so se na zgodbo kraljeve družine pred petindvajsetimi stoletji, niso pa omenjali suženjskih družin pred stoletjem, ko je, kakor v sodobnih slumih, živelo deset ljudi v enem prostoru. Postala sem škodljivka, pajkova samica, ki požre samca po parjenju, pacientka svojega moža, ki mi je zagrozil z ločitvijo, če ne pridem nemudoma za njim v novo spalnico. V svoji praksi sem videla dovolj izsiljevanja, da sem vedela, da mu ne smem podleči, če nočem iz dominante, za katero so me razglasili, sestopiti v predpražnik, ki naj bil ženskam bližnji. A imela sva isto prakso in šlo je za prevlado ega. Vrgel me je na cesto, skupaj z otrokom. Dal mi je teden dni, da spokam. Garsonjero je takoj prodal in zase najel dvosobno stanovanje. Dejal je, da mu zadostuje, da vidi sina, če je sploh njegov, enkrat na mesec ali dva, mene niti toliko. Naj najprej razčistim sama s seboj, ali se grem zdravit, če ne bo šlo drugače.

V nekem penzionu sem najela sobo. Z eno posteljo, na kateri spiva s Samom. Ko se zvečer stisne k meni, pozabim na žalitve, ki jih sprejemam čez dan. Mati ima pravico ljubiti svoje otroke, ima dolžnost skrbeti zanje, zakaj ne bi smela biti zaljubljena vanje? Če si želim, bom poljubila svojega otroka, na lica ali na usta, malega ali velikega, in če bo homoseksualec, bo zaradi očeta toplega brata, ne zaradi materinega poljuba.