Raje BMW R1250GS kot ženske
Trije v postelji, 2. del
»… Irmina grožnja me je za trenutek streznila. Če kaj, sem sovražil maščevalne ženske! Eno izkušnjo sem imel že doma, saj mama ni skoparila z idejami, kako prizadeti očeta. Tudi kolegom se ni dobro godilo, ko so jim bivše grenile življenje …«
Stane nadaljuje: »Teta, pri kateri sva z mamo živela v Domžalah, mi je rekla, da nimam več vstopa v hišo, ker sem kurbir. Stari starši, ki so živeli na vasi, so mi, ko sem prišel na obisk, pred nosom zaloputnili vrata. Tudi prav. Niti za sekundo se nisem sekiral. Preselil sem se k Majdi, ki mi je začasno, dokler nisem diplomiral, uredila službo na RTV. Ne bom sicer povedal, kaj sem delal, lahko le rečem, da se mi ni godilo slabo. Zaslužil sem več kot odlično, žensk mi ni manjkalo, kar je bilo bistveno. Spoznaval sem politike, umetnike, glasbenike, gospodarstvenike, mešalce megle. Zadnjih je bilo v tistih krogih še največ. Nekatere ženske so bile že takrat zelo preračunljive. Znale so izračunati, s kom se jim splača iti v Turista na kavo in s kom ne. Nešteto noči smo prežurirali v nočnem baru, naslednji dan pa smo potem prišli v službo mačkasti in pijani. Pred vrati je bila osamosvojitev, jaz pa bi moral iti služit vojsko. ''Pokliči tegapatega tovariša. Če je meni uredil, da sem se služenju izmaknil, bo tudi tebi,'' mi je svetoval kamerman, s katerim sva bila še nekaj v sorodu po očetovi strani. Žal pa mi je pozabil povedati, da je imel dotični zelo rad mlade fante. Ko me je v avtu, s katerim je prišel pome, zelo konkretno zagrabil tam spredaj, sem vedel, da sem se zafrknil. Verjemite, če kaj, sem zelo krepko plačal, da sem se izognil vojaščini! To je bila moja prva in edina izkušnja z moškim. Še danes se je ne smem spomniti, ker deluje v obratni smeri kot viagra,« je brez dlake na jeziku razkril svojo bolj kot ne zamolčano skrivnost.
Čeprav mi je želel pripovedovati le o ženskah, ki so zaznamovale njegovo življenje, je beseda nanesla tudi na njegove otroke.
»Koliko jih imam v resnici, niti ne bi vedel. Na tem področju sem podoben prijatelju, ki je kot popotnik večkrat obkrožil svet. Povsod, kjer se je za dlje časa ustavil, si je našel žensko in ji največkrat tudi zaplodil otroka. Pogosto ni niti toliko počakal, da bi se otrok rodil, že ga je usoda gnala naprej, novim izzivom naproti. Za dve ženski dam roko v ogenj, da sta me po krivici obdolžili očetovstva. O Lidiji sem že govoril, druga je bila Martina. Bila je zelo lepa ženska. Spominjam se, da so bile takrat v modi umetne trepalnice in lasni vložki. Vse, ki so kaj dale nase, so jih nosile. V hotel Slon sem bil povabljen na gala večerjo nekega znanega desnega politika, ki se je, kot so včasih rekli, 'spreobrnil'. Martina je bila del njegovega piara, zelo samozavestna, odločna, vse niti večera je imela v rokah. Kar prilepila se je name. Noč, kolikor je je še ostalo, sem prespal pri njej. Po tistem se nisva več videla. Enkrat okoli novega leta pa me pokliče, da je noseča. Bil sem v šoku. Prvič sem se komaj spomnil njenega imena, drugič me je pa jezilo, da me poišče zgolj zaradi takšne neumnosti. No, in ravno za tega otroka sem očetovstvo preveril z DNK. Izkazalo se je, da nisem oče, to pa je tudi pomenilo, da mi je morala vrniti ves denar, ki sem ji ga za 'sina' pet let plačeval.
Ženske, s katerimi sem imel otroke, so se kasneje, ko so me prebolele, poročile z drugimi. Nikoli se nisem vtikal v vzgojo, kaj šele da bi zahteval, da mi otroci rečejo oče. Prvič zato ne, ker sem, kot sem že omenil, brez 'starševskih nagnjenj', drugič pa zato, ker menim, da je otrokov starš tisti, ki ga vzgaja. Veliko sem pa pomagal Metki, njena mama je namreč umrla v prometni nesreči, stari starši pa so bili precej nerodni in se za vnukinjo niso brigali. Metka mi je zelo podobna, plačeval sem ji internat, kasneje tudi študij na medicinski fakulteti, ki ni bil poceni. Občasno se srečava in greva na kavo. Bil sem tudi njena poročna priča, to pa je tudi vse.«
Na splošno pa o ženskah nima dobrega mnenja. Trdi, da ni res, da bi bile zmeraj žrtve. Zgrozi se, ko sliši 'feministke', da so moški prasci, one pa angeli.
»Morda sem imel smolo, a srečeval sem le koristolovke, ki so se lepile na mojo zunanjost in kasneje, ko sem tudi poslovno uspel, na denarnico. Vse so bile lepotice, drugi moški so mi jih zavidali, kar me je zelo podžigalo, moram reči. Z načinom življenja, ki sem ga živel, sem želel tudi teti in babici dokazati, da mi je lepo, da mi nič ne manjka. V bistvu se tja do petdesetega leta niti nisem lagal. Vse mi je šlo kot po maslu.
Leta 2015 pa se je začelo. Mislim, da prav na koncertu Andreja Šifrerja v Cankarjevem domu. Šifrerja in Iztoka Mlakarja sem, če lahko povem, raje poslušal v kakšnem bolj intimnem okolju, a ker je moja takratna prijateljica vztrajala, sem se vdal. Ne vem, zakaj, a ves čas koncerta sem se spraševal, kaj tam počnem, zakaj sem pokleknil prednjo in ji ustregel. Med prvim odmorom sem se poslovil in se odpravil domov. Sam. Še nikoli se nisem počutil tako samega kot tisti večer. Padel sem v neko čudno abstinenčno krizo, vse se mi je zagabilo: ženske, družba, denar, hrup s ceste, vse. V ponedeljek nisem bil zmožen iti v službo, opravičil sem se, kar je med zaposlenimi vzbudilo nemalo nervoze. Od mene česa podobnega niso bili vajeni. Bal sem se, da bom padel v depresijo, tega si pa res nisem želel. Potem sem se spomnil Tineta, ki sem ga poznal še iz osnovne šole. Vedel sem, da je župnik na eni župniji bogu za hrbtom. Lepo sem ga prosil, če lahko pridem k njemu, ne več kot za kakšen teden. Težko sem ga prepričal, saj se je bal govoric. Kaj bodo rekli farani, ko bodo videli, da mu dela družbo neznan moški! Prijetno me je presenetil: ko sem prišel, me je že čakalo oblačilo, ki ga nosijo frančiškani. Oblekel sem si ga, v njem pa sem ostal več kot tri mesece. V postnem času sem se postil, veliko sem bral, pomagal Tinetu pri vsakodnevnih, fizičnih opravilih. Brez telefona, televizije, brez stika s svetom!
Potem sem se počasi vrnil v vsakdanje življenje. Ne vem, ali sem danes drug človek, sem pa precej bolj previden. Rad imam samoto, mir, ženske prihajajo le občasno, takrat, ko ne gre več drugače,« mi reče ob slovesu.
(Konec)