Premislek od železne ceste

Pred 150 leti, 27. julija 1857, so nadvse slovesno odprli železniško progo Dunaj-Trst. Zraven so bili tudi Njih Veličanstvo - sam cesar Franc Jožef! Podpisani pa se - kakšna sramota! - ne morem spomniti niti tega, kdaj sem se prvič v življenju peljal z vlakom ...

Slovito Južno železnico so gradili od Dunaja navzdol. Že leta 1842, ko so gradnjo začeli, so tuhtali, kako bi jo speljali od Ljubljane proti Trstu. Kako premagati številne ovire? Kako čez močvirna tla Ljubljanskega barja? Kako z ljubljanskih 298 na 600 metrov nad morjem nad Postojno? Kako se zavarovati pred snežnimi zameti na postojnskem in pred sunki burje na kraškem območju? Kako na Krasu zagotoviti dovolj vode za hlajenje parnih lokomotiv? Zaradi vseh teh neznank je bil že tedaj v igri še drug možni potek. Po njem bi šla proga iz Ljubljane na gorenjsko stran, do Škofje Loke, potem po Poljanski dolini do Žirov, skozi predor v Idrijo in od tod proti Trstu po dolinah Idrijce in Soče. Tudi pozneje, vse do 1. svet. vojne, so železniško povezavo do Idrije in njenega rudnika živega srebra še večkrat načrtovali. Pred vsakimi večjimi volitvami so v Idrijo in Žiri prihajali politiki in obljubljali vsak svojo traso, eni že navedeno iz Loke po Poljanski dolini, drugi tisto iz Vrhnike, ki bi imela več predorov. Če ne bi prišlo do vojne, bi jo najbrž tudi res zgradili. Jaz pa se sprašujem, kakšni bi bili v tem primeru kraji in ljudje v naši dolini? Znano je namreč, kako usodno je Južna železnica posegla v življenje krajev, skozi katere je potekala.

Ena od žirovskih anekdot, ki se je ohranila vse do danes, pripoveduje, kako so projektanti, ki so si na terenu ogledovali potek možne trase, prišli do hiše, ki stoji pod hribom – tako da mora cesta iz Žirov proti Logatcu narediti kar velik ovinek okoli nje. Železnica takšnih ovinkov seveda ne zmore. Zato so takratnemu gospodarju odkrito razložili, da bi šla proga naravnost skozi njegovo vežo. Odvrnil je, da nima nič proti, dal pa jim je tudi vedeti, da vrata, tako sprednja kot zadnja, vsak večer zaprejo! Nočni promet bi torej ne bil mogoč. (Mimogrede: v tej hiši, kateri se je nekoč reklo pr' Tutl, danes pa pr' Štefan, je pred 1881 vrsto let živela družina mojega pradeda Miha, ki je imel v njej gostilno. Železničarji naj bi jo obiskali pozneje.) Kakorkoli že, železnica gorenjskemu jugu ni bila usojena. Po 2. svet. vojni je progo Škofja Loka-Idrija še enkrat in na novo projektiral inženir Alojz Poljanšek (rojak, doma iz Sela pri Žireh) in projekt ob neki priložnosti podaril maršalu Titu. Pa ni nič pomagalo, čas železnice je bil mimo, mnoge proge so sredi druge polovice stoletja zaprli, med njimi tudi gorenjsko po Gornjesavski dolini.

Ko sem, spodbujen od poročil o proslavljanju 150-letnice prve vseslovenske železnice, premišljeval o teh rečeh, se mi je iznenada postavilo še eno, nadvse banalno vprašanje: Kdaj sem se jaz, doma iz kraja, ki ni ob progi, prvič peljal z vlakom? A mislite, da vem? Ne, sploh se ne morem spomniti. Vprašam mamo, ali smo šli kdaj družinsko na vlak? Pa sošolca iz osnovne šole, ali smo peljali z vlakom na kak šolski izlet? A pravega odgovora ne najdem. Čudno se mi zdi, da si otrok ne bi zapomnil prve vožnje z vlakom, to je vendar posebno doživetje!

Zato pa sem si tembolj zapomnil potovanje po železnih cestah, ki gotovo ni bilo prvo, zagotovo pa moje največje. V letu po maturi (1971), ko so bile počitnice podaljšane še na september, sva se s sošolcem odločila, da greva z vlakom v – Rusijo! Pa ne s kako agencijo, ampak kar sama. Na občini v Loki sva si dala v potna lista vpisati poslovno vizo, potem sva šal v Trst k Bolaffiu po rublje, ameriške spalne vreče (znamke Tanker) in tiste zelene vojaške kamižole. Rublje mi je oče všil v vatirane vložke na ramenih, tako kot se je naučil pri ljubljanskih krojaških mojstrih pred vojno. Potem pa na pot, ves čas z vlakom. Najprej iz Ljubljane do Beograda, potem iz Beograda do Temišvara, od tod do Bukarešte in naprej do Kijeva in Moskve. V imenovanih mestih sva seveda naredila tudi daljše postanke, najin dom pa je bil v tistih dneh na vlaku. Nikoli ne bom pozabil širokih in udobnih ruskih spalnih vagonov. Tiste dolge vožnje skozi neskončne zelene ravnine, v sivem ozračju, prepojenim z drobnim jesenskim dežjem in slutnjo bližnje zime. Fizika, pomešana z metafiziko. Ozračje, ki ga dobro preneseš le z obilnimi dozami spanja. Kdaj pozneje bi človek v tem stanju zaužil še kako pivo in požirek vodke, a v onih letih sva se s sopotnikom na take napoje šele privajala, pa tudi dobilo se jih je bolj težko. Že takrat in pozneje še velikokrat sem si zaželel, da bi se enkrat peljal s takšnim vlakom po transsibirski progi vse do Tihega oceana, a se, kot kaže, ne bom.

Vračala sva se po drugi poti, na kateri so bile glavne železniške postaje Minsk, Varšava, Praga, Budimpešta, Zagreb in nazadnje spet Ljubljana. Domov do Žirov pa z navadnim, bednim avtobusom. Kakšna degradacija in hkrati odrešitev. Vrniti se domov iz Rusije, pač ni kar tako. V poznejših letih sta sledila še dva cikla železniških poti. Prvi na Dunaj, drugi v Pariz. Klasičnih voženj, kakršne so bile tiste k vojakom na Balkan, tu niti ne štejem. Čeprav najbrž nihče od številnih slovenskih moških, ki so te vožnje opravili pred letom 1990, vojaških železniških doživetij ne bo nikoli pozabil. Posebno prve, pijane vožnje brez povratne karte, in zadnje, radostne vrnitve.

Na Dunaju sem imel prijatelja, Marjano in Zvoneta, obiskoval sem ju v letih od 1974 do 2003, ko sta se preselila v Celovec. Skupaj z njima sem v cesarskem mestu prebil več mesecev, nikoli manj kot teden dni. Peljal sem pa (do 1986, ko sem od brata kupil katro) zmeraj z vlakom, po Južni železnici seveda, iz Ljubljane na dunajski južni kolodvor, legendarni Sudbanhof. Še ko sem bil pred leti zadnjič tam, sem šel na to postajo, kjer se v svojem nenehnem srečevanju mešajo Dunaj, Balkan in Italija. V zraku jih vonjaš, na obrazih jih vidiš, po govoricah slišiš in razločiš.

V Pariz in nazaj pa sem potoval s Simplon ekspresom, v letih 1983-86, ne vem, kolikokrat. Tja s polnim kovčkom domačih dobrot, nazaj s polnimi kovčki in torbami knjig in »ta smrdljivih« sirov. Joj, kako so težke knjige, kadar jih prenašaš z golimi rokami na vlak in z njega! In kako smrdi, kot po preznojenih nogavicah, kadar je v nehlajenem kupeju več Slovencev, ki v julijski vročini peljejo domov celo zbirko francoskih sirov! Na italijanskem delu vožnje smeš spati samo z enim očesom, z drugim moraš biti ves čas na preži, da te ne bi okradli. Nepozaben, a v slabem spominu je občutek, ko se ponoči zbudiš in vidiš, da vlak že lep čas stoji v nekem predoru v pogorju Jura, nedaleč od švicarsko-francoske meje, v kupe pa leze neznan in vse bolj neprijeten vonj. Pozneje nam razkrijejo, da je vonj zmletega in ožganega govejega mesa. V nevihtni noči se je cela čreda govedi zatekla v predor, vlak pa je s polno hitrostjo zapeljal vanje in jih dobesedno »sfaširal« …

Prav nostalgični so ti spomini na železne ceste. Srčno upam, da se še kdaj odpravim na dolgo vožnjo z vlakom, bistveno daljšo kot je od Dunaja do Trsta. Takšna pot ima poseben čar, neprimerljiv in nenadomestljiv z nobenim drugim načinom potovanja. Tudi sicer sem prepričan, da ima železnica, ki je bila v zadnjih desetletjih nekako v nemilosti, še lepo prihodnost.