Njegovo veličanstvo beluš

Besedilo: Pavla Kliner
Kategorija: Nasveti / četrtek, 16. april 2009 / 06:00

Beluš oz. špargelj, ki je zelo cenjen v spomladanski kulinariki, si je že davno tega prislužil ime kraljeva vrtnina. Malo manj kot gurmanske poznamo njegove zdravilne odlike. Bogat je z vitamini in minerali, učinkovito čisti kri in žene na vodo.

Vrtnina, ki se prodaja za drag denar

Da je beluš (Asparagus) kralj »zelenjadij«, je že pred dobrim stoletjem zapisal Janez Koprivnik v priročniku Domači vrtnar. V njem lahko preberemo tudi, da daje priljubljeno »zelenjadno« jed, in da ga pri nas poznajo že več kot štiri stoletja. Čeravno, ugotavlja, ni za navadno kmečko mizo, bi ga vendar naj imeli tudi po kmečkih vrtovih, ker se zelo lahko proda za drag denar. In še danes je tako. Podjetne primorske branjevke lahko s to okusno zgodnjespomladansko zelenjavo zaslužijo marsikakšen evro. Beluši so bili že v času Egipčanov, Grkov in Rimljanov dragi ko žafran in so veljali za aristokratsko jed.

Beluši ali šparglji

Beluši (Asparagus) so ena prvih vrst zelenjave, ki spomladi požene v slovenski Istri in na Krasu. Najprej nabirajo divje šparglje, ki so bolj redki in kot taki dražji od gojenih špargljev. Poznamo zelene beluše, ki so navadno divji in so bolj grenkega okusa, in bele, ki so gojeni in bolj blagega okusa. Glede imena je precej zmede. Na splošno naj bi veljalo, da zelenim rečemo šparglji, belim pa beluši oz. obeljeni šparglji. Nekateri menijo, da je stvar povsem preprosta: gojeni so beluši, divji pa šparglji.

Afrodizične lastnosti, da ali ne …

Kot zdravilo so šparglje uporabljali že v času Hipokrata, tam nekje štiristo let pred našim štetjem. Menili so, da dvigujejo spolno moč in libido (k takemu mišljenju jih je verjetno spodbudila oblika mladih poganjkov) ter zdravijo ledvična obolenja. Že v srednjem veku so jih uporabljali za čiščenje telesa, odvajanje vode iz telesa in zbijanje povišane telesne temperature. Korenino so kuhali tudi v vinu in jo držali v ustih pri zobobolu.

Pospešijo izločanje urina

Podzemna korenika beluša črpa iz tal precej učinkovin. Bogata je denimo s provitaminom A, ki je dobrodejen za sluznice, dober vid, varovanje celic, in vitamini skupine B, zlasti s folno kislino. Beluši naj bi pomlajevali celice, pospeševali nastajanje krvi, pomagali pri slabi koncentraciji in spominu, krepili imunski sistem, preprečevali vnetja, lenost črevesja in zaprtje. Znano je, da povečajo dejavnost ledvic in pospešujejo izločanje urina. Za to je odgovorna učinkovina v beluših, poznana kot asparagin. Njeni razgradni produkti dajejo urinu močen in neprijeten vonj. A ta rahla neprijetnost nas ne bi smela odvrniti od uživanja te slastne zelenjave. Zdrav človek lahko vsak dan brez skrbi poje porcijo belušev, ne da bi to slabo vplivalo na njegovo zdravje. Uživanje morajo omejiti ljudje, ki so nagnjeni k nastajanju ledvičnih kamnov in tisti, ki imajo povečano vsebnost sečne kisline. Pri njih lahko večje količine belušev izzovejo napad protina.

Beluši s trdo kuhanimi jajci

Ljubitelji belušev najraje uživajo sveže, nabrane in pripravljene istega ne. Poglejmo enega izmed mnogih receptov za pripravo te slastne zelenjave: olupljene beluše (bele olupimo, zelene olupimo samo na spodnjem delu, divjih ne lupimo) povežemo v snop in previdno skuhamo. Skuhane beluše narežemo na tri centimetre dolge koščke. Narežemo nekaj trdo kuhanih jajc. Oboje zmešamo in zabelimo z mešanico kisa, olivnega olja, soli in popra. Postrežemo s toplo polento. Lahko ponudimo tudi kot solato.