Jugoslavija, moja dežela

»A tistega dne v samskem domu nismo mogli naleteti na situacijo, bolj drugačno od pričakovane. Namesto osamljenega tipa z bulo je bila namreč mala TV-dvorana natrpana do zadnjega kotička in vsi so buljili v televizor, na katerem so se, vsaj tako se je zdelo, vrtela poročila. Vzdušje je bilo podobno tistemu lani, ko je samce po drugem Piksijevem golu na tisti nepozabni tekmi osmine finala proti Španiji zajela takšna evforija, da jih je morala miriti celo policija in je Ramo končal na urgenci, ker ga je stresla elektrika, ko je poljubljal televizor in anteno. / Dvanajst mesecev kasneje smo Siniša, Mario in jaz, iščoč v množici navijačev opoldanskega televizijskega dnevnika 'čovjeka lubenicu', presenečeni ugotavljali, da za SFR Jugoslavijo navija le še manjši del zbrane ekipe. Tej je, to je bilo vidno iz aviona, neuradno poveljeval Milo Lola Ribar, ki je vsak dan ujel gajbo ali dve piva in je zdaj glasneje od vseh tulil, da ko jebe Jugoslavijo, če je lani popušila proti ustašem iz Argentine, in da ga ona v življenju ne zanima več. Ob njem je, že tik ob televizorju, stal Mali Mirso, šestnajstletnik, ki je imel bolj odrasel obraz od Bate Živojinovića in se je temu primerno tudi obnašal in ki je zdaj vse prisotne najresneje opozarjal, da je konec sončenja, ferragosta in ognjemetov v Areni, a ni povedal, zakaj. Bilo je tu zbranih, v dvorani samskega doma, še precej ljubiteljskih kričačev, katerih neizraziti glasovi pa so nam ostajali nerazumljivi, čeravno je bilo ob pogledu na njihove zariple obraze jasno, da dajejo vse od sebe.«

Gornji odlomek je iz romana Jugoslavija, moja dežela, za katerega je Goran Vojnović dobil Delovo nagrado kresnik za leto 2013. Žiriji, ki je izbrala najboljši roman leta 2012, je predsedoval prof. dr. Miran Hladnik, gorenjski rojak in sodelavec Glasovih Snovanj. Iz utemeljitve: »Goranu Vojnoviću je novi romaneskni met uspel z brezprizivno strogostjo, s katero postavlja velika in težka vprašanja v nič kaj veseli balkanski zgodbi. Ta zgodba ne igra na karto jugonostalgije, ampak jugopravičnosti, jugoresničnosti in se sprašuje tudi o tem, kaj – in kako sploh – ima slovenski nacionalizem opraviti z jugozapletenostjo in kaj imajo s krvavimi zgodbami staršev otroci. Vojnović se v svojem drugem romanu bralca dotika z dilemami, ki so tako univerzalne, da bi bolj ne mogle biti ...« Zgodba: Vladan Borojević išče očeta, oficirja JLA, ki naj bi padel v vojni po razpadu Jugoslavije …