Mozaik zdravja

»Prehrana bolnikov z rakom se nekoliko razlikuje od priporočil zdrave varovalne prehrane: zaradi sprememb v presnovi morajo uživati več energijsko in beljakovinsko bogate hrane ter jedi, bogatih z ogljikovimi hidrati in kakovostnimi maščobami.

Strokovnjaki tako priporočajo povečano uživanje vseh vrst pustega mesa, rib, mleka, sira, jogurtov, skute, /…/ ter zmerno povečano uživanje smetane, masla ter oljčnega, repičnega in sončničnega olja.« (Žurnal, 21. marec 2009 v prilogi Lepota & Zdravje na strani 27. pod naslovom Prehrana in rak.)

Ko sem brala navedena priporočila, so se mi kocine (kolikor jih pač imam) po vsem telesu postavile pokonci. Žal avtorica članka ni navedla konkretnih imen in priimkov strokovnjakov, ki rakovim bolnikom priporočajo »pohane« piške, jajčka na oko, kremne rezine in vse druge dobrote, ki jih je mogoče pripraviti iz priporočenih živil. Strokovnjaki, ki jih poznam sama, ki jih cenim in jim zaupam, imajo na zadevo precej drugačne poglede. Dr. Petar Papuga, denimo, priporoča: »Če želimo govoriti o pravšnji in posamezniku prilagojeni prehrani, bi to pomenilo, da pojemo vrsto in količino hrane, ki se prilega naši starosti, obremenitvam in zmogljivosti prebavil. Takrat bomo po hranjenju lahki, dela zmožni, brez slehernega občutka utrujenosti, napihnjenosti, spahovanja; blato bo oblikovano, dobro prebavljeno in se ne bo oprijemalo straniščne školjke, pomeni, da ne bo smolasto in lepljivo. Niti količina vetrov ne bo prekomerna, če smo združevali primerne skupine živil in smo se izognili odvečnim in delno strupenim konzervansom. Predvsem žveplenim spojinam, ki ohranjajo lep videz živil.« Tako torej svetovalec o naravnih metodah izboljšanja kakovosti življenja s konkretnim imenom in priimkom.

Izpostaviti in opozoriti želim na naslednje. Kolikor je meni znano, je umrljivost bolnikov z rakom v Sloveniji v povprečju višja kot v drugih razvitih državah. Po mojem trdnem prepričanju, ne zaradi zaostajanja zdravniških metod oziroma zdravniške stroke, ampak zaradi zaostajanja na drugih, enako pomembnih področjih. V mislih imam strokovnjake za klinično prehrano, ki lahko tisto, kar zdravniki s svojimi metodami in načinom zdravljenja dosežejo, domala povsem izničijo. Povedano drugače (in po moji pameti), slovenski strokovnjaki za klinično prehrano so na ravni tistih sorodnih »duš«, ki so živeli in delovali v času Marije Terezije.

Naslednje, kar je pri zdravljenju bolnikov z rakom in, kajpada, vseh drugih ljudi z zdravstvenimi težavami, je skrb za to, da je telesni organ, ki se ga je bolezen lotila, nenehno v funkciji. Kar, recimo, dosežemo z gibanjem in telovadbo. Žal je tudi to področje le še eden manjkajoči kamen v mozaiku, ki tlakuje pot do zdravja.

Skratka. Neresno je pričakovati čudeže s strani zdravniške stroke. Da lahko bolnik, recimo, z rakom, upa na pozitiven učinek zdravljenja, mora pri tem sodelovati najmanj še vrhunski strokovnjak s področja klinične prehrane. Žal je tako, da vlada na tem področju v Sloveniji velika črna luknja.