Pesni in slika

Zlatka Levstek je poklicno pot posvetila kemiji, v genih pa ima, kot pravi sama, poezijo in slikanje.

Radomlje – Tečaj španščine, plavanje, literarne ure v univerzi za tretje življenjsko obdobje, likovne kolonije, vnučka, potovanja in udejstvovanje v različnih društvih je le nekaj aktivnosti, ki se jim posveča. Pesniti je začela že v osnovni šoli, pogosteje v gimnaziji, nato je zaradi službe, treh otrok in raka umetniško žilico potisnila na stran, vse dokler ji pisanje in slikanje spet ni postalo nepogrešljivi del vsakdana. »Še za časa službe sem se včlanila v Društvo likovnih samorastnikov v Ljubljani in v literarno delavnico Lojzeta Kovačiča, a pesmi so iz mene začele kipeti že prej. Povsem spontano. Spominjam se, ko sem v avtu poslušala radijsko oddajo in na melodijo pesmi na hitro sestavila nekaj verzov, ki so se kasneje izkazali za odlično pesem,« se začetkov spominja Zlatka Levstek, ki največ zaslug za pesniško dozorevanje pripisuje prav svojemu mentorju Kovačiču. Sprva je pisala le otroške in ljubezenske pesmi, kasneje tudi haikuje. Že deset let vodi literarne delavnice na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Lipa v Domžalah, svoje pesmi pa je doslej izdala v dvanajstih pesniških zbirkah. Zadnja Kramljam s soncem je izšla oktobra lani in jo je posvetila soncu, tako kot že nekaj prejšnjih jo krasijo njene slike. Svoje likovno znanje zadnja leta intenzivno izpopolnjuje v Likovnem društvu Senožeti v Radomljah.