Nikogaršnji otrok

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. april 2009 / 06:00

Zgodba o Bernardu, ki mu je uspelo preživeti materino ljubezen

»S strahom sem tudi vstopil med nove sošolce, vsako sekundo sem bil pripravljen, da me kdo spotakne, a se ni zgodilo nič takega. Šola je bila majhna, stara in dotrajana, ravnatelj je bil neki dobrovoljček, ki me je vsakič, ko me je srečal, ustavil, lopnil po rami in me vprašal, ali so petelini že zapeli. Kaj točno je mislil s tem, še danes ne vem.«

Počasi se je Bernard privadil novemu okolju, vas ga je sprejela medse in počasi, v nekaj dolgih mesecih, se je zasačil, da včasih sam pri sebi žvižga kakšen napev ali pa celo prisluhne melodijam, ki so se vrtele na radiu.

»Tega pred tem nisem nikoli počel. Zmeraj sem bil v nekakšni pozi »pozor-zdaj«, ko sem nenehno opazoval svojo okolico, da sem jo podurhal, ko je postalo zame nevarno. Sploh mi ni bilo jasno, zakaj so me rejničine sosede včasih ustavljale in me povabile z drugimi otroki na domačo gibanico ali pa na jabolčno pito. Navadil sem se, da sem obiskoval nekega možaka, ki je podkoval konje. Kot mi je povedal, je bil edini te vrste daleč naokoli in pri njem se je zmeraj kaj dogajalo. Konjev nisem maral, bal sem se jih, a me je vseeno kdaj posadil na kakšnega, ga prijel za vajeti in me peljal krog ali dva po dvorišču. Sam sebi sem se zdel kot kralj.«

Nekoč, ko je prišel iz šole, so ga pri rejnici čakali neki čudni ljudje. Eden je bil visok, malo bolj rejen gospod, ki ga je že pri vratih začel spraševati, kako se počuti, če je zadovoljen in podobno.

»V trenutku sem se začel tresti kot šiba na vodi. Pojma nisem imel, zakaj bi ga to brigalo. Neka druga ženska, ki je prav tako sedela za mizo, si je vse zapisovala in namesto da bi me sama kaj vprašala, je ukazovala njemu, kaj me naj še pobara. Rejnica mi je pomignila, naj stopim k njej, res sem in šele potem, ko mi je dala roko na ramo, sem se malo pomiril. Moral sem jim pokazati zvezke, ki pa res niso bili najbolj ugledni, malo so se spogledovali, rekel pa ni nihče nič. Nazadnje so mi povedali, da se bom moral vrniti nazaj, k prejšnji rejnici, da bom tam imel svojo sobo in da me že vsi težko čakajo. Takrat pa se je v meni nekaj uprlo, vrgel sem knjigo, ki sem jo držal, po tleh in zbežal skozi vrata. Jokal sem kot otrok, ko sem se šel skrit v neko zapuščeno hišo v bližini. Bilo je mrzlo in vlažno, a kaj, ko mi je bilo vseeno, najraje bi umrl od vsega hudega. Ravno sem se dobro privadil novemu okolju, že so me hoteli odvleči stran, k tisti pijanki in v tisto šolo, kjer so se vsi, tako učitelji kot sošolci, iz mene norčevali. Na srečo sem imel v žepu še nekaj dinarjev za malico, šel sem na železniško postajo in si kupil karto do Postojne. Tja sem prispel enkrat ob polnoči, pojma nisem imel, kaj naj storim. Nekaj časa sem se jokal, blodil sem gor in dol, potem pa me je na klopi premagala utrujenost, da sem zaspal. Naslednje jutro sem imel srečo, da sem se lahko pridružil skupini vrstnikov, ki so šli na neko športno tekmovanje v Koper. Nihče ni opazil, da nisem »njihov«. Policija me je našla šele čez kakšen teden, ko sem bil že popolnoma sestradan in izmučen. Ujeli so me na Vrtojbi in spominjam se neke policistke, posadila me je za mizo in medtem ko sem jedel kot volk, mi je brala levite. Imel pa sem srečo, da me je nazadnje vprašala, zakaj sem sploh zbežal. Po pravici sem ji povedal, da zato, ker so v prejšnji rejniški družini z menoj grdo ravnali, a da me vseeno želijo poslati nazaj. Bom naredila, kar bom lahko, mi je na pol obljubila, a žal se njene obljube niso uresničile. Pome je prišla moja »najdražja« socialna delavka in vso pot nazaj mi je grozila, kam vse me bodo vtaknili, če ji še enkrat naredim kakšno podobno neumnost. Bil sem tiho, prestrašeno sem čemel na zadnjem sedežu in imelo me je, da bi skočil iz drvečega avtomobila in se nikoli več ne pobral.«

Bernard je šesti razred izdelal za las. Pa sploh ni bil neumen, le nihče ga ni spodbujal pri učenju. Na »stari« šoli je bil spet za vse kriv, in včasih se mu je zdelo, da vsi komaj čakajo, da se kaj zgodi, da potem lahko krivdo prevalijo nanj.

»Začela me je grabiti puberteta, v sebi sem čutil uporništvo. Nekoč, ko se je mama »zmotila« in me prišla obiskat, mi je ponudila cigareto, češ saj si že dovolj velik, lahko kakšno posmodiš. In sem jo. Pa ne zato, da bi mi prijala, temveč zato, ker sem vedel, da bom jezil druge.«