Deček za vse

Tako. Kariere je konec. Vsaj tiste, vsem na očeh; javne. Na vrsti je zasebnost in uživanje sadov preteklega dela. Denimo, v muharjenju.

Kariera se je začela sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja in je trajala približno tri desetletja. Pot je bila ovinkasta in negotova. Negotova zaradi tektonskih političnih sprememb v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je tako rekoč čez noč zrušil vzhodnoevropski miselni vzorec oziroma sistem in je obstajala velika nevarnost, da preide družbena resničnost v neposvečene roke.

V nekdanji Vzhodni Nemčiji, kjer so sprejeli tako imenovani lustracijski zakon, se je politično in gospodarsko življenje na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja resnično postavilo na glavo. V Sloveniji, v deželici pod Alpami, sta oblast in s tem kapital ostala v rokah reformistov, tako imenovane rdeče buržoazije.

Igor Bavčar je le eno od imen nekdanjih mladcev ali, če hočete, »zsmsjevcev«, ki so jih rdeči baroni izbrali za personifikacijo pokomunističnega obdobja, katerega notranje bistvo je tajkunizacija, kot nadgradnja privatizacije nekdanjega družbenega kapitala. Povedano drugače, odstopljeni predsednik uprave nekdanjega paradnega konja slovenske Obale, se pravi, Igor Bavčar, ni nič več in nič manj kot slamnati mož pogojno rečeno nevidnih rdečih baronov, čigar osebnost je dovolj arogantna, da vzdrži oziroma prezre pritisk javnosti. Kar je, kajpada, moje lastno razumevanje in dojemanje pokomunistične Slovenije.

Bolj kot v vlogi predsednika uprave Istrabenza mi bo Igor Bavčar, deček za vse, ostal v spominu v vlogi ministra za notranje zadeve. Prvič, zaradi njegove takratne naloge, povezane z arhivi v Gotenici in udbovsko dokumentacijo nasploh. Drugič, zaradi nikdar pojasnjenega in do konca razčiščenega umora kandidata za predsednika države Ivana Krambergerja. Da ne bo pomote, ali še česa hujšega: niti po pomoti ne trdim, da je imel Igor Bavčar prste vmes. Res pa je, da je bila njegova takratna naloga atentat na predsedniškega kandidata raziskati in morilca (pravega, ne fiktivnega) spraviti za rešetke.

Z mojega zornega kota so vsi vidni pokomunistični projekti, ki so bili zaupani Igorju Bavčarju, padli v vodo. Vsaj, kar se javnosti in vtisa v javnosti, tiče. Tako v vlogi ministra brez listnice za evropske zadeve kot tudi v vlogi gospodarstvenika z Obale, ki se domnevno spozna na vse družbene sfere, pa se v resnici ni vedel nič bolj elegantno kot slon v trgovini s porcelanom. In boljšega umetniškega vtisa ni name naredil niti v vlogi predsednika odbora za človekove pravice, ne glede na to, ali je ali ni iz krempljev oficirjev takratne Jugoslovanske armade rešil kasnejšega predsednika slovenske vlade Janeza Janšo.

Ampak, kot rečeno, po mojem razumevanju dogodkov zadnjih trideset let, je Igor Bavčar le eden od nekdanjih mladcev, s katerimi so rdeči baroni načrtovali privatizacijo in poznejšo tajkunizacijo nekdanjega družbenega kapitala. In naj me koklja brcne, če sem udarila v temo.