Panična motnja pogostejša pri ženskah

Besedilo: Mojca Šimenc
torek, 31. marec 2009 / 06:00

Panična motnja je oblika anksiozne motnje, ki prizadene med 1,5 in 3,5 odstotka populacije. Lahko se pojavi pri katerikoli starosti. Največkrat zbolijo mlajši odrasli, ženske dvakrat pogosteje kot moški.

Panična motnja se običajno začne s paničnim napadom, ki mu jih sledi še več. Vendar pa je treba vedeti, da veliko ljudi doživi samo en napad panike in ne razvijejo panične motnje. Človek ima lahko tudi dva ali tri panične napade drugega za drugim, potem pa se ti za nekaj let prenehajo, ali se celo ne pojavijo nikoli več. Čeprav je panična motnja ena od najbolj ozdravljivih psihičnih težav (ocenjujejo, da je zdravljenje učinkovito v 90 odstotkih primerov), pa mnogo bolnikov ne poišče strokovne pomoči.

Diagnostični kriteriji za panično motnjo

Za panično motnjo je značilnih več paničnih napadov v krajšem časovnem obdobju, ki se zgodijo nepričakovano in nepovezano s stanji, v katerih oseba sicer doživlja anksioznost. Ljudje panični napad pogosto opisujejo kot eno od najhujših izkušenj v svojem življenju. Ker so telesni znaki podobni nekaterim življenje ogrožajočim stanjem (npr. infarktu …), se občutek strahu in tesnobe še poveča. Človek, ki doživlja panični napad, občuti izredno močan strah, da se mu bo zgodilo nekaj groznega, da bo umrl, in ima občutek, da je popolnoma izgubil nadzor nad situacijo, v kateri se je znašel. Za diagnosticiranje panične motnje morajo biti med napadom prisotni vsaj štirje od naslednjih simptomov: občutek dušenja in nezmožnosti dihanja, neenakomerno ali pospešeno bitje srca, bolečina in/ali stiskanje v prsih, drhtenje, znojenje, slabost v trebuhu, mravljinci oz. občutek odrevenelosti, navali vročine ali hladu, strah pred popolno izgubo kontrole, norostjo in smrtjo. Organski vzroki za nastalo stanje (napad) morajo biti izključeni. Ko napadi, do katerih lahko pride kjerkoli, tudi v spanju, postanejo pogostejši, se razvije strah pred tem, kdaj (in kje) se bodo ponovili. Zgodi se celo, da je vnaprejšnji (anticipatorni) strah pred paničnim napadom dovolj, da do njega tudi v resnici pride.

Panična motnja in agorafobija

Človek, ki doživlja panične napade, se sčasoma začne izogibati vsem krajem, kjer je doživel napade, pa tudi tistim, pri katerih se mu zdi, da iz njih ne bo mogel pobegniti in poiskati pomoči. Njegov prostor se vse bolj oži, postopoma pride do točke, ko stanovanje zapusti samo še v spremstvu osebe, ki ji zelo zaupa. Neprijetna izkušnja ob prvem napadu se spremeni v moro, ki obvladuje vse njegovo življenje. Panični motnji se pridruži agorafobija, strah pred odprtimi prostori. Človek z agorafobijo se ne boji nekega določenega kraja ali predmeta, pač pa občutka grozljive tesnobe, povezanega s pričakovanjem napada panike, v katerem bi v množici izgubil nadzor nad seboj. Čeprav svoje težave poskuša prikrivati, bližnji opazijo nerazložljive spremembe v njegovem vedenju in so zaradi njih tudi zaskrbljeni. Vzrok za agorafobijo je v večini primerov prav strah pred paničnimi napadi oziroma predvsem pred ponižanjem v družbi, ki bi ga oseba doživela ob tem. Agorafobija se lahko pojavi že po prvem paničnem napadu, oseba pa pogosto pomoč poišče šele takrat, ko postane depresivna. Redkeje kot druge anksiozne motnje panična motnja mine spontano. Če traja več kot leto dni, izboljšanja brez ustreznega zdravljenja ne gre pričakovati. Pri zdravljenju gre za kombinacijo zdravil in kognitivne vedenjske terapije, katere del je tudi spodbujanje bolnika, da se vrne v situacije, ki se jih boji, in tam ostane, dokler anksioznost ne mine.