V živem pogovoru s knjigo

Živa knjižnica deluje kot katerakoli druga knjižnica, le da knjige dejansko govorijo, saj gre za ljudi z zanimivimi zgodbami, izkušnjami in pogledi na svet, ki so jih v dialogu pripravljeni deliti z bralci. Že peto Živo knjižnico je pred dnevi gostila Mestna knjižnica Kranj v soorganizaciji z Anžetom Bertoncljem. Na voljo je bilo kar trideset živih knjig, gneča za njihovo izposojo pa velika. V branje ponujamo nekaj njih.

Invalidna plesalka tanga

Katarina je imela prvo operacijo na kolku pri treh letih, a jih je sledilo še sedem. Zaradi napačne diagnoze je njen kolk negibljiv, ima približno štiridesetodstotno invalidnost. Večkrat v življenju je morala znova shoditi, v več pomenih te besede. Zaradi bolečin ne zmore sedeti dlje časa, zato je opustila študij dva izpita pred diplomo. »Vedno so mi govorili, uči se, pa bo vse dobro. A kako? Polna bolečin, psihično in fizično povsem sesuta. Zaradi bolečin v hrbtenici sem morala opustiti tudi učenje violine, kar je bil zame samo še dodaten stres.« Takole pripoveduje Katarina, ki je nekega dne po spletu okoliščin pristala na večeru tanga. »Že prvi večer sem plesala do dveh zjutraj. Iz nič znanja.« To je bilo pred komaj nekaj leti in od tedaj je v njenem življenju samo še več tanga na tečajih, seminarjih, festivalih ... tudi zasebnega partnerja je spoznala pri tangu. »Tango je izkušnja, ki mi je spremenila življenje. Ta ples je postal moja protibolečinska terapija, ker je zelo naraven za sklepe, in če imaš dobro tehniko, telo povsem sprosti. Pri tridesetih nisem sposobna dve uri sedeti, sem pa sposobna plesati tango celo noč. Plesno sem sicer napredovala zelo natančno in zelo počasi, bilo je trdo delo, prvo leto sem se precej ukvarjala samo s tehniko gležnjev. Ustvarila sem si varovalni mehanizem, da s kolkom ne bi bilo kaj narobe. Po enem letu sem postala zelo dobra plesalka. Kljub temu da sem invalid, se pri tangu počutim odlično.« Katarina ne zmore sama zavezati vezalke na levem čevlju, a je poleti ugotovila, da pa zmore peš na Vršič. Svojo izkušnjo, tokrat tudi na Živi knjižnici v Kranju, deli z drugimi zato, ker jim želi sporočiti, da ima vsakdo kako oviro v telesu, kar pa ne sme postati ovira za druge življenjske izzive.

Transspolni moški

Adam je star 34 let. Ob rojstvu mu je bil pripisan ženski spol in prvih triintrideset let svojega življenja je živel v tej vlogi, potem pa začel postopek socialne in medicinske tranzicije iz ženskega spola v moškega. »Zdaj lahko končno rečem, da se počutim kot jaz,« je povedal. Je bil torej Adam ujet v napačnem telesu, kot je pogost stereotip? »Ni nujno vsaka izkušnja taka, moja zagotovo ne, zato se mi zdi izraz ''ujetosti v napačno telo'' neprimeren. Kot otrok zaradi neskladja med svojim pripisanim in dejanskim spolom nisem doživljal intenzivnih čustvenih travm, nisem bil depresiven, sem pa sčasoma začel čutiti nelagodje ob spoznavanju družbenih norm in pričakovanj, vezanih na pripisani spol. Ko sem se pri 21. letih razkril kot lezbijka, sem mislil, da je mogoče to tisti del, ki mi je manjkal. V tem izrazu sem našel tudi malo več svobode, lahko sem bil malo bolj jaz in se nisem počutil tako zelo izstopajočega. Sčasoma sem začutil, da to še vedno ni dovolj, a da druge oz. boljše izbire nimam. Šele obisk pri psihiatrinji na prigovarjanje prijateljice je moj položaj postavil v drugo perspektivo in moje doživljanje je naenkrat dobilo smisel. V Sloveniji je namreč pogoj za začetek postopka tranzicije pridobitev diagnoze transeksualizma od pristojnega psihiatra. Del moje medicinske tranzicije je tudi hormonska terapija, na kateri bom do konca življenja. Glas se mi je že znižal, oblika obraza spremenila, povečala pa se je tudi poraščenost. Junija letos sem bil na mastektomiji. Sam z uporabo moških zaimkov ob začetku socialne tranzicije nisem imel nobenih težav.« Je z odločitvijo za tranzicijo oz. potrditev spola koga šokiral, prizadel? »Nekateri so bili presenečeni, večina pa niti ne. Z družino sem v normalnih odnosih. Če bi se ta čustveni podporni sistem odmaknil, bi bilo seveda bolj naporno zame, je pa tudi dobro, da sem materialno neodvisen, skrbim sam zase. Kakšne izrazito slabe izkušnje nimam, res pa je, ljudje potrebujejo čas, da se navadijo na to novo situacijo.« Ima partnerko? »Imam.« In je zdaj srečen človek? »Zelo.«

Rejnica deklice z downovim sindromom

Vanda je poklicna rejnica osemnajst let, specializirala se je za rejništvo za otroke s posebnimi potrebami. V Vandini družini imajo Patricijo. K njim je prišla, ko je bila stara pet let in pol. »Patricija je bila zapuščen otrok, na stopnji štirimesečnega dojenčka, ko smo jo dobili. Vstopila je v našo družino – in kaj se je zgodilo? Povezala nas je še bolj, nam dala motivacijo, saj sem po moževi smrti ostala sama s petimi mladoletnimi otroki. V letu in pol smo Patricijo postavili ''na noge''. Zgled je našla v moji najmlajši hčerki, ki je bila tedaj stara štiri leta, dobesedno sta zrasli v sestrski vlogi in še danes sta nerazdružljivi,« je pripovedovala Vanda. Največja družinska učiteljica pa je bila kar Patricija, ki je izražala potrebo po sprejetosti, po učenju, dobrem zgledu. »Moja štiriletna hčerka je bila pravi ''motorček'' za Patricijo. Kar je hči počela, je bil tudi njen izziv,« dopolni rejnica Vanda. Patricija je danes stara 23 let. Vanda jo opiše kot klepetavo dekle, ki ima najraje vso pozornost, kot sonček v družini je.

Kakšna mama in oče dasta otroka v rejništvo? Vanda je, še preden se je odločila za rejništvo, veliko sodelovala s Centrom za socialno delo Radovljica na področju pomoči družinam, ki so se zaradi različnih okoliščin znašle v stiski. Poskuša razumeti, analizirati, kaj se staršema zgodi takega, da morata oddati otroka v rejništvo. »Pri Patriciji je v obliko rejništva vključena njena cela primarna družina. Prihajajo sicer poredkoma na obisk, se pa učimo drug od drugega. Ta deklica je bila oddana že kot dojenčica – v smislu, da takega otroka v družini ne zmorejo. Čeprav vem, da bi zmogli, ampak tisti trenutek, ko je bila rojena, niso čutili moči, da bi to zmogli,« je še povedala rejnica.

Eksorcist

Eksorcizem v latinščini pomeni izganjati hudega duha. »To je delal že Jezus, v evangelijih na številnih mestih piše, kako je osvobajal ljudi zla. Jezus je dal to nalogo apostolom, apostoli so to prenesli škofom, škofje pa lahko to podelijo kakšnemu duhovniku. Gre za nalogo Cerkve, da pomaga ljudem in jih osvobodi zla.« Tako pojasni katoliški duhovnik Marijan, ki je eden od petih uradnih eksorcistov v Sloveniji. Je torej zgolj stereotip, da je eksorcizem šarlatanstvo, nekaj, kar spada v srednji vek in ne več v sodobni čas? »Na spletu najdete samooklicane eksorciste, šarlatani tudi sam temu rečem,« razlikovanje odločno razjasni Marijan, ki ima po 15 letih delovanja na področju eksorcizma in dodatnih izobraževanjih s tega področja v tujini toliko prakse, da hitro lahko presodi, ko ga nekdo pokliče, ali gre za zdravljenje duhovne bolezni ali pa gre za psihično bolezen in ga v tem primeru napoti k psihiatru: »Človek je sestavljen iz telesa, duše in duha. Na telesu se pojavljajo telesne bolezni, na duši ali psihi psihične, na duhu pa duhovne. Ko pride nekdo k meni, mi mora iz vseh teh naštetih razlogov najprej opisati svoje življenje. Da (iz)vem, ali sodi k meni. Pri mnogih sem odkrival notranjo ranjenost, ki se ustvari v prvih treh letih človekovega življenja – ali je otrok sprejet, ljubljen. Ko pride čas pubertete, človek išče svojo identiteto, in če v prvih letih življenja ni bil ljubljen, ni zmožen dati ljubezni naprej, kar lahko zaide v deviacijo, v odvisnost – a vemo, kako ''ljubi'' droga, kam to pripelje. Zato človek potrebuje tako molitev za notranje zdravljenje kot molitev za osvobajanje.«

Najbolj učinkovito sredstvo, da se človek reši zla oz. hudega duha, je temeljita in iskrena spoved,« pojasni Marijan. Največ prihaja k njemu žena, ki so abortirale, približno sedemdeset odstotkov problemov izhaja iz tega. Človek pa mora spremeniti tudi način življenja, kot pojasni: »Če po tem oseba še vedno ni rešena, pride na vrsto molitev eksorcizma, ki je hkrati diagnostika in terapija. To pomeni, da bo oseba, ki je pod vplivom zla, med molitvijo nanjo reagirala. Zgodbe, kot jih vidite tudi na filmskih platnih, niso prav nič hollywoodske, ampak resnične. In nikar ne bodite presenečeni, ko vam povem, da k meni prihajajo predvsem tisti, ki niso verni.«