Vsi smo globalisti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. marec 2009 / 06:00

Po odnosu do globalizacije se ljudje delimo na globaliste in antiglobaliste, na njene zagovornike in nasprotnike.

Večina ljudi se do globalnih zadev sicer sploh ne opredeljuje, zadevajo pa dejansko vse. Zlasti se nas tičejo tiste, ki jih označujemo z besedo kriza in postajajo res vse bolj kritične. Kriza pa ni le finančna, je tudi podnebna, energetska, prehranska, zdravstvena … Če se zatrese borza velikanka na Wall Streetu 11, se bo slej ko prej tudi miniaturka na Slovenski 56 v Ljubljani. (Še dobro, da se ta cesta ne imenuje več Titova, nekako ne bi šlo skupaj.) In če se bo globalno segrevanje nadaljevalo, se bo spremenila tudi mikroklima v dolini šentflorjanski. Kako je, če pride do vojn v deželah, kjer črpajo nafto, smo v minulem in v tem stoletju že večkrat izkusili; naftni derivati so se podražili po vsem svetu. EU plačuje svojim kmetom subvencije, da bi pridelovali čim manj mesa in mleka, hkrati pa imajo prehranske multinacionalke s sedežem v Evropi v zakupu velikanske površine na drugih celinah, na njih pridelujejo hrano in jo s prekooceanskimi ladjami vozijo na staro celino – početje, ki je povsem skregano z »zdravo kmečko pametjo«, na katero sicer še danes prisegamo. Podobno je z novimi oblikami epidemij; ko se ptičja gripa pojavi na Kitajskem, se ustrašimo tudi na sončni strani Alp in prepovemo vzrejo perutnine pod milim nebom; aids pa je tako ali tako globalno dejstvo, prizadeva tako reveže v podsaharski Afriki kot vsega presite ekstravagante v svetovnih metropolah …

In kdo je vse to zakrivil? Se je zgodilo samo po sebi ali pa je šiba božja? Glavni razlog je najbrž v človeškem pohlepu, lastnosti, ki nam je najbrž vrojena, velja pa za smrtni greh. V obdobju liberalnega kapitalizma je ni nihče prav dosti oviral in se je temu primerno razbohotila. Za mnoge pa je korak z globalizacijo nuja. Značilen in eden prvih pri nas je bil primer Alpine: kupila ali najela je tovarne v Bosni, Romuniji in na Kitajskem, hkrati pa zaprla obrate na Colu in v Gorenji vasi. A zdi se, da tudi na ta način problemov ni rešila. Samo od dela je težko (pre)živeti, treba je špekulirati. Kam to pripelje, vidimo v sedanji finančni krizi. Začarani krog.

Globalizacija k sreči nima samo kriznih obrazov. Tehnološki razvoj, ki jo omogoča in brez katerega je ne bi bilo, prinaša tudi pridobitve, ki se jim po moje ne bi bili pripravljeni odpovedati, tudi če bi nam obljubili, da se tako rešimo vseh oblik krize. Kdo bi se, denimo, prostovoljno odrekel dosežkom in vsakdanji uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije? Osebnim računalnikom, internetu, elektronski pošti, mobilnemu telefonu … Tehnologiji, ki omogoča – kakor bi rekel sociolog Zdravko Mlinar – podomačenje sveta in posvetovljenje domačega. Danes imaš na izbiro, da se z razmeroma poceni letalom odpelješ v New York in si na kraju samem ogledaš zbirko svetovne umetnosti v MoMA (The Museum of Modern Art), ali pa si isto s posredovanjem svetovnega spleta ogledaš kar doma na računalniškem zaslonu. To je primer za podomačenje sveta. Posvetovljenje domačega pa lahko kar sam uprizoriš tako, da daš svoje umetniške ali ljubiteljske slike na splet in omogočiš, da si jih ogledajo po vsem svetu (če je seveda na tem svetu sploh kdo, ki bi to želel). Tako se tudi izogneš skušnjavi, da bi šel iz znamenitega muzeja še na visoko teraso Dvojčkov … Slednje sicer po 11. 9. 2001 ni več mogoče; to enkratno priložnost je onemogočil doslej najbolj radikalni protest antiglobalistov.

Kakorkoli že: globalizacija je postala neločljiva sestavina našega vsakdanjega življenja, pa naj to dejstvo načelno odobravamo ali ne. Globalist je navsezadnje tudi terorist, ki ugrabi letalo in se z njim zaleti v nebotičnik – da bi tako izrazil svoj protest proti globalnemu kapitalizmu. Brez uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije bi namreč tega ne mogel storiti …