Tekoče zlato

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. marec 2009 / 06:00

V nedeljo, točneje 22. marca, je bil svetovni dan vode. Izpostavljene teme so se vrtele okrog globalizacije potrebe po celovitem upravljanju z vodnimi viri, saj voda kot prasnov, ki omogoča življenje na Zemlji, ne pozna državnih meja.

Če bo šlo še naprej tako, kot je šlo doslej, v mislih imam razmere na svetovni ravni, potem se nam utegne zgoditi, da zaradi »nenaravnih« suš presahnejo jezera in reke. Niti grožnja z vojno za vodne vire ni povsem iz trte zvita.

Zaskrbljujoč je, denimo, podatek, da porabi vsak pripadnik človekove vrste na leto povprečno dobrih štirideset hektolitrov »tekočega zlata«. (Za zadovoljevanje naravnih potreb, vključno s higienskimi, porabi vsak Zemljan povprečno le tri odstotke navedene količine, drugo se porabi na račun pridelovanja prehrambnih izdelkov ali drugih proizvodov, kar je še en zaskrbljujoč podatek.) Najbolj potratno se vedejo Američani, ki porabijo povprečno pregrešnih tristo litrov vode na dan, najmanj pa Indijci s povprečno petindvajset litrov porabljene vode na dan.

Ob svetovnem dnevu vode je slovenski minister za okolje in prostor Karl Erjavec državljane (bahavo) pozval, naj vode ne pijejo samo iz plastenke, pač pa tudi iz pipe. Namreč: »Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki lahko ta nadstandard omogoči.« Pohvalno.

Manj pohvalno, da ne rečem katastrofalno, je, da vlada v Sloveniji, na primer, na področju evidence nepremičnega premoženja, ki je v zemljiški knjigi opredeljeno kot javno dobro, velikanska zmeda. Na področju evidence upravljavca s to nepremičnino, v konkretnem primeru z vodo, pa vlada popolna tema. In to bi moral, vsaj po mojem mnenju, okoljski minister ob svetovnem dnevu vode med drugim izpostaviti in – za nameček – opozoriti na preprosto, a žal zapostavljeno resnico, da je čista in varna pitna voda conditio sine qua non (po kranjsko neogiben pogoj) za preživetje žive narave. Se pravi, tudi človeka. Zamegljevanje dejanskega stanja, pa čeprav z nadstandardno ponudbo, problema ne bo rešila.

Seveda se nered, povezan z vodo kot naravno dobrino, v Sloveniji niti ne začne niti ne konča pri evidenci vodnih virov in upravljavcev z njimi. Milo rečeno pomanjkljivosti na tem področju bi lahko naštevali domala v nedogled, ne da bi pri tem iskali dlako v jajcu.

Za začetek potrebuje naša država strategijo upravljanja in porabe vodnega bogastva. Hkrati je potrebno kontinuirano in načrtno ozaveščanje ljudi o preprosti, a temeljni življenjski resnici, da je voda naša največja naravna danost, do katere je potreben še posebno spoštljiv odnos. Ne pa, da z nepremišljeno, oholo in samovšečno pozidavo naravnih poplavnih površin, z omejevanjem rečnih strug, s prekomernim izhlapevanjem vode zaradi bohotenja asfaltnih površin, zaradi prekomernega gnojenja ter uporabe pesticidov in drugih fitofarmacevtskih sredstev, s prekinitvijo povezave med površinskimi in podzemnimi vodami in tako dalje in tako dalje, ne ogrožamo le lastne varnosti, pač pa preživetje človeštva nasploh.

Pa še to. Okoljski minister Karl Erjavec bo moral seči precej globlje v žep, kot je v Sloveniji v navadi, če bo želel, da bi tudi prihodnje generacije pile vodo iz pipe.