Anine jaslice se rojevajo

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / torek, 6. januar 2015 / 14:25

Ana Korenč iz Virmaš oblikuje jaslice iz gline že dvajset let, ko je zaradi bolezni ostala doma. Njene jaslice so tudi v Muzeju rojstva v Betlehemu.

Ana Korenč, rojena v okolici Mokronoga na Dolenjskem, se je z možem Andrejem pred leti iz Šmartnega pod Šmarno Goro, kjer so ostali otroci, preselila v Virmaše. Njun novi dom je hiša ustvarjalnosti, saj ima v njej vse, kar se dogaja, svoj smisel, svoj cilj. Za gospo Ano, komercialistko po poklicu, je zanimivo življenje, saj je zaradi bolezni in skrbi za otroke leta 1995 ostala doma in je v dolgih večerih, ko je bil mož Andrej v službi, otroci pa so bili že odrasli, začela slikati in izdelovati glinene jaslice. Zbrala je pogum in šla z njimi na razstave jaslic najprej v Ljubljani, kjer je dobila prva priznanja, nato pa še v Verono, v Pariz in v še nekatera druga evropska mesta. Njene skromne, preproste glinene slovenske jaslice so tudi v Muzeju rojstva v Betlehemu. Obiskala ga je tudi sama skupaj s koprskim škofom Jurijem Bizjakom. Vhod v muzej je nizek, zato se mora vsak prikloniti, od preprostega človeka do kraljev in predsednikov, pravi.

Obiskovalcu njenega doma je pripravljena doživeto pripovedovati o svojem doživljanju božičnega dogodka in pomenu jaslic ter svojem načinu njihovega izdelovanja. »Vselej najprej naredim Marijo. Naročnika vprašam, kakšno. Ali materinsko ali ženo, ki je le rodila Jezusa, ali Marijo, ki je tudi Jezusova častilka v izvirnem pomenu besede. Če ne bi bilo rojstva, ne bi bilo odrešenja, ne bi bilo Kristusa. Današnje matere so namreč pogosto prevelike častilke svojih otrok in jih gledajo kot male bogove. Prav je, da so skrbne, vendar tudi vzgoja ne sme manjkati. Ko oblikujem jaslice, premišljujem o človeku, za katerega jih delam. Zanima me tudi, kje bodo jaslice postavljene, v kakšnem prostoru, od kod jih bomo gledali: ali z vrha, ali od spodaj navzgor, ali s strani. Zato pogosto rečem, da se moje jaslice rojevajo in dobivajo svoj značaj. Pogovarjam se z njimi, ko nastajajo,« razkriva svoj tudi duhovni način izdelovanja jaslic Ana Korenč. »Če naročnik želi v jaslicah poudariti kaj posebnega, na primer veselo sporočilo pastircem, to storim. Pogovoriva se in s tem obogativa drug drugega. Spominjam se gospe s Planine pri Rakeku, ki je želela v jaslicah angelčka z metlo. Zakaj? Da bo spomnil domače, da morajo pomesti svoje grehe! Na splošno o jaslicah premalo vemo. S patrom Leopoldom Grčarjem z Brezij smo obiskali najbolj znane izdelovalce jaslic in njihove šole v Avstriji, v Italiji in na Poljskem ter najbolj znane svetovne razstave. Njihovo izobraževanje traja vse leto in obsega spoznavanje materialov, iz katerih bodo izdelane jaslice, in duhovnega izročila božičnega dogodka. Le tako lahko v svojem delu uživajo in dosegajo duhovno globino. Takega izobraževanja je pri nas še premalo.«

Jaslice so univerzalne, pozitivne in so poslanstvo starševstva,« pove Ana Korenč. »Figurice niso predmet čaščenja. So samo prst, ki kažejo pot k razumevanju božičnega dogodka. Marsikaj sodi v jaslice, vendar mora imeti svoj smisel. Na Gorenjsko so prišle jaslice s Tirolskega, kjer so ljudje v dolgih zimah rezljali in poleti svoje izdelke prodajali v dolini. Tako je bilo tudi pri nas. Pastirci so bili v hlačah, v klobukih, v opravi, ki je bila običajna v tistih časih. Tudi sama naredim Marijo s predpasnikom, z ruto in cekarjem. Zakaj pa ne? Jaslice sem prenesla v naše slovensko okolje. Božični dogodek je res doma na Jutrovem, v Sveti deželi, vendar je bil Jezus rojen za vse ljudi sveta in se zato lahko rodi tudi v moji kuhinji ali v mojem srcu. Ni mi pa všeč, če v Jutrove jaslice iz bližnjevzhodnega okolja pomešamo naše posebnosti. Smo pa ljudje različni. Nekateri vidimo v jaslicah duhovno, človeško in versko vsebino, za druge pa so le okrasek,« pojasnjuje Ana Korenč.