Marsikaj že zdaj zmorejo same

V decembru se je zaključil zanimiv enoletni projekt Program spodbujanja socialne vključenosti žensk – državljank tretjih držav na območju Kranja – Zmorem sama. Poudarek so dali znanjem, ki povečujejo vključenost na trg dela.

Projekt sta financirala Evropski sklad za vključevanje državljanov tretjih držav in Ministrstvo za notranje zadeve, izvajalo pa Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Namenjen je bil večji socialni vključenosti žensk, predvsem iz bivših jugoslovanskih republik. Z znanjem in veščinami, ki so jih pridobile, jim želijo omogočiti lažje vključevanje na trg delovne sile ter s tem tudi v širšo družbo. Učenje je potekalo na neformalen način, v skupini, informacije so pridobivale neposredno, »tukaj in zdaj«.

Kot je povedala Savka Fejzić, vodja programa iz Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, so aktivnosti potekale v dveh skupinah. V eni skupini so bile udeleženke albanske narodnosti, druga skupina pa je bila narodnostno bolj mešana, udeleženke so bile iz Srbije, Makedonije, Bosne in Hercegovine in Črne gore. Srečevale so se v prostorih Centra za socialno delo Kranj (Škrlovec – Dnevni center za mlade in družine).

Da bi se bolje znašle

Konkretni cilji tega programa so bili izboljšati znanje slovenskega jezika ter krepitev pismenosti, pridobivanje novih znanj in veščin, poudarek pa je bil na tistih znanjih, ki povečujejo vključenost na trg dela. Med cilji so bili tudi višanje socialnega in kulturnega kapitala ter vzdrževanje in širjenje socialne mreže.

Vse aktivnosti v programu so potekale prek učenja slovenščine. Učili so se različnih socialnih veščin in pri tem uporabljali metodo igre vlog, pri čemer so posnemali različne življenjske situacije – na primer pri zdravniku, v trgovini, v šoli in vrtcu. Ena od aktivnosti se je imenovala Znajdem se sama, kjer so se seznanjale z ustanovami, ki so v njihovem življenju pomembne. Nazadnje pa so se učile izpolnjevati obrazce, s katerimi se bodo srečevale pri iskanju zaposlitve, zaprosilu za državljanstvo in drugo. Obiskali so jih tudi svetovalci z Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije, z Info točke za tujce, ki so jih seznanjali o postopkih izdaje dovoljenj za prebivanje, brezplačnih tečajih slovenščine, na kakšen način tujci lahko pridobijo pravico do zaposlitve, izobraževanj ter usposabljanj, ki jih ponuja Zavod. Četrta aktivnost v programu se je imenovala Zaposlitev je moj cilj, pri čemer so vadile veščine iskanja zaposlitve – kako in kje poiskati informacije, iskanje zaposlitve prek oglasov, kako se predstaviti delodajalcu in kako napisati vlogo za zaposlitev ter življenjepis.

Obiskali smo skupino udeleženk albanske narodnosti, ki se je oblikovala marca, takrat je bilo v njej petindvajset udeleženk, do konca pa jih je vztrajalo sedemnajst. Udeleženke bi rade nadaljevale z aktivnostmi, saj čutijo, da bi potrebovale še več znanja in kompetenc, da bi se lahko uspešno vključevale v družbo. Vse pa je odvisno od tega, ali bo ministrstvo za notranje zadeve za letos objavilo javni razpis za takšen program ali ne.

Želele bi si nadaljevati

Shkurte Rexhepi je enak tečaj obiskovala že v Novem mestu, kjer je živela, preden se je poročila v Kranj. Tako je zelo veliko pomagala pri postavljanju skupine tudi v Kranju ter vanjo privabila številne znanke in prijateljice. V Sloveniji je devet let in končala je srednjo šolo za poklic računalniškega tehnika. Izredno je v Kranju obiskovala tudi program za frizerko, vendar ga zaradi pomanjkanja denarja še ni mogla končati. Slovensko se je učila tudi sama, s tem namenom je gledala televizijo, brala s plakatov in ko je prišel mož iz službe domov, ga je zasula z vprašanji, kaj pomenijo besede, ki si jih je čez dan izpisala v poseben zvezek. Prizna, da je bilo težko, a ji je zdaj veliko lažje. Namerava ostati v Sloveniji in vmes je bila že zaposlena nekaj časa, a je službo iz poslovnih razlogov izgubila. Zdaj išče naprej, saj se ji zdi zaposlitev zanjo zelo pomembna.

Jehona Kryeziu je dejala, da ji je bilo v tem programu zelo zanimivo, veliko se je naučila, in všeč ji je bilo, da je bila skupaj s prijateljicami. Slovensko zdaj razume vse, pri govorjenju pa ima še malo težav. »Žal mi je, da je bilo programa tako hitro konec, rada bi še nadaljevala. Otroci bodo zrasli in takrat bi si rada poiskala zaposlitev,« je povedala. Doma na Kosovu je končala gimnazijo, študija ekonomije pa ji ni uspelo zaključiti, zaradi vojne na Kosovu je bila v četrtem letniku prisiljena prekiniti študij.

Vsak dan se je naučila nove slovenske besede

Shkurte Mehmetaj je povedala, da si je predvsem želela naučiti se slovenščine. Vsak dan se je naučila eno novo slovensko besedo. Všeč ji je bilo druženje v skupini. Doma ima štiri otroke, najstarejša hči ima dvanajst let. Ker je njen mož bolan, zaposlitve ne bo iskala, ji je pa zdaj veliko lažje, ker se lahko v različnih situacijah pogovori in dogovori o stvareh, ki so zanjo pomembne. Zdaj se počuti samostojnejša in bolj neodvisna.

Jehona Lohaj je po poklicu šivilja in vzgojiteljica in Valdete Kelmendi je gospodinja. Povedali sta, da sta za program izvedeli od prijateljice Shkurte. V Sloveniji sta osem in deset let in ta tečaj jima je zelo pomagal, da se lahko sporazumevata, na primer z učiteljicami otrok v šoli ali pri zdravniku. Upata, da bosta pozneje, ko bosta iskali službo (ko bodo otroci zrasli), lažje dobili zaposlitev. V Sloveniji nameravata ostati, saj se tu dobro počutita.