Nikogaršnji otrok

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. marec 2009 / 06:00

Zgodba o Bernardu, ki mu je uspelo preživeti materino ljubezen

Bernard si je zelo želel vsaj malo pozornosti in ljubezni. Včasih je nepremično stal pred cerkvijo, kamor je hodil past radovednost, ter čakal, da bo kdo v praksi udejanjil tisto, o čemer se je govorilo znotraj posvečenega hrama. Žal se to ni nikoli zgodilo. Ljudje so hodili mimo njega, kot da ga ni, le tisti, ki so vedeli, čigav je, so se zmrdnili, kot da bi bil kužen.

Bili so tudi taki, ki so se zgražali, a za otrokovo dobro nihče ni ničesar naredil.

»S pomočjo neke dobrodelne akcije so moji mami uredili stanovanje, da sem se spet lahko preselil k njej. Nič kaj me ni bila vesela, očitno ji je bila svoboda pisana na kožo. Toliko besed sem že spravil skupaj, da sem protestiral, če sem bil lačen ali moker. Ker sem ji šel na živce, me je začela tepsti. Če ni imela pri roki nič uporabnega, mi je v usta zatlačila kakšno cunjo. Včasih celo svoje spodnje hlače. Potem me je privezala ob mizo in odšla. Dokler je bila shramba še polna, vsaj lačen nisem bil. Ljudje so ji prinesli tudi precej oblačil zame. Še danes hranim fotografijo, ki je bila objavljena v lokalnem časopisu: sedim na tleh in se igram z igračami, z usti, raztegnjenimi do ušes. Novinarji so pisali, kakšno zlato mamo imam, da se kljub revščini žrtvuje zame in podobne neumnosti. Si morete misliti?!«

Potem je njegova mama nekje pobrala moškega, bil je zidar in je v Slovenijo prihajal s pomladjo, pred zimo pa se je vračal v domače kraje nekje na jugu bivše Jugoslavije. Do malega Bernarda je imel izrazito sovražen odnos, če je le mogel, ga je tudi on maltretiral, mučil, brcal.

»Moja mama je očitno morala izbirati med njim in menoj, spet so prišli s socialne in me odpeljali nazaj k meni znanim rejnikom. Nič ni pomagalo, če sem jokal, brcal, če sem prosil, da tja ne grem. Spominjam se, da sem se tiste »moje« socialne delavke oklenil okoli pasu in ji rekel, da me bodo tam s pasom po hrbtu, a me je le grobo odrinila od sebe. Podzavestno sem se bal sprememb tudi zato, ker sem lulal v hlače in me je bilo zaradi tega zelo sram,« se, z žalostjo v srcu, spominja Bernard.

»Tudi učiteljica je z menoj zelo grdo ravnala. Saj ji nisem zameril, zakaj bi ji le? Pred seboj je videla umazanega in smrkavega froca, ki je zijal vanjo kot tele v nova vrata, da jo je spravljal v zadrego. Zmeraj sem bil brez naloge, branja sem se naučil šele v drugem razredu, nihče ni želel sedeti ob meni, sošolci so se nenehno norčevali iz mojih mokrih hlač. Zaradi številnih prehladov, spanja na tleh, neprimerne obutve in še česa, še zmeraj nisem držal vode. Rejnici se ni zdelo vredno, da bi mi hlače prala, največkrat so se posušile kar na meni.«

Povsem naključno srečanje s šolskim hišnikom mu je verjetno rešilo življenje. Nekoč ga je nekdo porinil proti kletnemu oknu, s komolcem je zadel šipo, ki se je razbila, on pa se je po roki grdo porezal. Hišnik je povsem po naključju vse skupaj videl in ko je mularija hotela zvaliti krivdo na Bernarda, je učiteljici, ki ji sploh ni padlo na pamet, da bi zadevo raziskala, tudi povedal nekaj krepkih. Sam je odpeljal fanta k zdravniku, njegova žena, ki je pometala v vrtcu, pa ga je potem doma očedila in ga nahranila.

»Nikoli ne bom pozabil, kako se je ta reva zjokala, ko me je gledala pri jedi. Menda sem hrano basal vase, kot da bi prišel z Golega otoka, podhranjen in do konca sestradan. Sicer me je bila res sama kost in koža, a tak sem bil že od rojstva naprej. Marjanca je potem tudi šla k moji rejnici in pri njej dosegla, da me je zaradi lulanja odpeljala k zdravniku. Menda se je to zgodilo zadnji hip, preden se je »nerodnost« sprevrgla v kronično bolezen.«