Pozabili smo, da živimo v raju

Gorenjec Simon Prosen intenzivno raziskuje preteklost. Pri tem se ne omejuje. Njegova zgodba nastaja iz upoštevanja vsega, od duhovnosti, zgodovine, arheologije, bajeslovja in toponimov do ljudskega izročila. Prišel je do zanimivih spoznanj.

Današnji Slovenci smo potomci evropskih staroselcev, pravi. »Na tem območju živimo že od vekomaj. Imamo jezik, vero, ljudsko izročilo, narodopisje in bajeslovje, ki so izjemno bogati in vseobsegajoči. Lahko bi dejali, da imamo vse, kar imajo veliki. Smo popolnoma enakovredni drugim narodom, odlikuje pa nas izvirnost,« nadaljuje Prosen, ki se je rodil v Šmartnem pri Cerkljah, danes pa živi v Vodicah. Je ljubiteljski zgodovinar, sam se opredeli kot povestičar, katerega razmišljanja so že zdavnaj prerasla okvire hobija. Po izobrazbi pa je strojni inženir. In ravno strojniška analitičnost mu pride pri razumevanju preteklosti še kako prav. Pojasni: »Na preteklost gledam zvedavo in kritično, predvsem pa z duhovne perspektive. V sebi združujem strojniško analitičnost in intuitivno čutenje, ki se med seboj dopolnjujeta in potrjujeta.«

O svojih dognanjih veliko predava po Sloveniji. »Na predavanjih predstavim preteklost ljudi, ki se danes imenujemo Slovenci, na širšem prostoru današnje Slovenije ter poudarim dejstva, ki so premalo znana ali narobe razumljena. Predvsem se osredotočam na vero, duhovnost, pravdo, identiteto naroda, koseze, Kranjsko in Kranjce,« še doda.

Kako se je vse začelo

Simona Prosena je zgodovina od nekdaj zanimala. Ko sta se pred 15 leti s soprogo odločila, da začneta delati na sebi – kot se temu danes modno reče, hudomušno pripomni – so se po nekem času zastavila vprašanja: kdo sem, zakaj sem se rodil tu, zakaj se dogajajo določene stvari, zakaj govorim tako unikaten jezik, kot je slovenščina. »Pa sem začel brskati. Najprej sem iskal informacije pri alternativnih raziskovalcih, potem začel prebirati uradne vire, zbirati gradivo, videl pa sem, da ima praktično vsak eno omejitev: vsak je raziskoval en segment v preteklosti – ali pisne vire, arheologijo, etnologijo ... Nihče pa tega ni povezoval. Meni se je zdelo, da je treba vsa znanja povezati. Mislim, da moraš preteklost dojemati čim bolj celovito.«

Danes se s tem intenzivno ukvarja že sedem let, v raziskovanjih seže vse do zadnje ledene dobe. Veliko si pomaga tudi z internetom, vse več pa, pravi, se naslanja na strokovne, uradne vire. »Toliko vem o preteklosti, da vem, da se vsega ne da zakriti, in tudi v uradnih virih najdem tisto, kar iščem. Resnice se ne da skriti. So pa zdaj zanimivi zlasti slovenski viri, ki raje pišejo v angleščini in izdajajo v tujini. Tam res najdeš še marsikaj zanimivega.«

Tako ugotavlja ...

... da so bili naši predniki duhovno izjemno močni ljudje, da jim zunanja identiteta v smislu poimenovanja ljudstva v preteklosti niti ni bila pomembna in da na tem ozemlju živimo od vekomaj. »Izhodišče, prvotno naselitveno območje, je bilo visokogorje. Potem smo se počasi premikali v nižino.« Slovenci smo v bistvu zveza različnih domorodnih ljudstev. »Smo veliki individualisti in se počutimo doma v majhnih skupinah. Nimamo prirojenega povezovalnega čuta niti nam ga skozi preteklost ni uspelo vzpostaviti. To je tudi naša največja pomanjkljivost, saj povezave, ki smo jih ustvarili, niso bile niti trajne in niti močne. Bile so krhke, mehke in tujci so nas na ta način lahko izrabili.«

Gorenjci ali Kranjci

»Smo nekaj posebnega. Imamo srečo in tudi odgovornost, da smo ohranili res prvobitno gorenjsko narečje, ki ga vlečemo od Karnov, ljudstva, ki je živelo tu še pred Rimljani.« Predvsem ga fascinira »kranjski« način življenja. »Zelo dobro se počutimo v gorah – bližje smo gorjancem kakor pa nižincem. Znali smo obdelovati železo že takrat, ko ga drugi niso. Železna doba je pri nas nastopila bistveno prej, kot o njej govori uradna zgodovina. To sta sedaj dokazala Janez Bizjak iz Bohinja in Ivo Janez Cundrič z Bleda, ki sta odkrila, da so železo pri nas obdelovali že pred štiri tisoč leti. V bistvu imamo tu zelo močno povezavo, saj je železo kovina, ki zahteva ogromno znanja za predelavo, obdelavo in tudi nudi ogromno. To pomeni, da je bil naš narod močno tehnološko podkovan, inovativen, sposoben – je znal uporabljati, kar je naredil. Imamo veliko duhovno moč, čeprav se je ne zavedamo, zelo smo povezani z naravo, z zemljo. Slovenka, sploh Kranjica, je izjemno močna ženska. V naših krajih je bilo v preteklosti kar nekaj kneginj, ki so imele v tistih včasih izjemen vpliv. Že če pogledamo ime Kranjska, nam veliko pove: vsebuje koren kraj, kar pomeni to, kjer smo, v njem pa je tudi beseda raj – torej: živimo v raju. Tu zelo rad citiram Daria Cortesa, ki je rekel, da nismo bili izgnani iz raja, ampak smo pozabili, da živimo v raju. To se nam je zgodilo: pozabili smo, kje živimo in kaj smo.«