Komunisti

Se komunisti vračajo? Na oblast ne, v duhove pa zagotovo. Iz teh pravzaprav sploh niso odšli, čeprav jih nekateri v zadnjih dvajset letih tako vneto izganjajo.

V novodobni evropski zavesti je komunistična ideja dejavno navzoča že poldrugo stoletje, od februarja 1848, ko je v Londonu izšel Komunistični manifest Marxa in Engelsa, v njem pa se eden vodilnih stavkov glasi: »Pošast hodi po Evropi – pošast komunizma.« Ne vem, ali ta koga še straši, da je še vedno tu, pa je več kot očitno. Močan duh po komunizmu je nedavno ušel iz Hude jame pri Laškem, kjer so odkrili doslej najbolj pretresljivo »grobnico« nepokopanih žrtev komunističnega nasilja ob koncu 2. sv. vojne. Čisto drugačen, prav nič smrdljiv, ampak osvežujoče dišeč pa nas je minuli konec tedna dosegel iz Londona, kjer se je, kot rečeno, vse skupaj začelo. Tu se je na slovitem Birckbeck Institute for Humanities zgodila konferenca o ideji komunizma. Trajala je tri dni, poročevalcev in poslušalcev se je kar trlo, v veliki dvorani naj bi jih bilo kar 800, med filozofi, ki so nastopili, pa sta bila najbolj vidna Francoz Alain Badiou in Slovenec Slavoj Žižek.

Tako smo bili priča dvema pojavnima oblikama komunizma hkrati. Prvi je boljševistični in zločinski, ki je od oktobra 1917 do jeseni 1989 obvladoval dobršen del evropskega vzhoda, njen zahod ga je zavrnil, še vedno pa je na oblasti na Kitajskem, v Severni Koreji, Vietnamu, na Kubi in morda še kje. Drugi pa je komunizem kot ideja, ki je stara toliko kot človeštvo in zna biti, da ga bo celo preživela. Gre za tisto, kar je skupno (latinsko: communis) in česar ne bi smeli privatizirati. Da bi kdaj dosegli brezrazredno komunistično družbo, v kateri so proizvajalna sredstva skupna lastnina, naravne in proizvedene dobrine pa se delijo po načelu »vsak po svojih zmožnostih in vsakomur po njegovih potrebah«, je malo verjetno. Nekaj takega sta v svojih gigantskih kolektivizacijskih projektih poskušala Stalin in Mao, a se je obema zalomilo, ostali pa so milijoni človeških trupel. Več dobrega je naredil strah pred komunizmom. Zaradi njega je kapitalizem na zahodu popuščal komunističnim zahtevam v njihovi ublaženi, socialdemokratski obliki in zato se je sčasoma vsem godilo vse bolje, tudi tistim z manj lastnine. Ko se je Sovjetska zveza pod Gorbačovom umaknila iz boja za prevlado na tem svetu, pa je na Zahodu prevladal kapitalizem v svoji vampirski, »liberalni« formi, kakršno sta uvedla Železna lejdi in predsednik Ronald. Ta hoče v svoji globalni požrešnosti privatizirati vse, zanima ga samo še dobiček in v tem pohlepu se ne ozira niti na duhovne vrednote drugače mislečih. Da tako ne bo šlo v nedogled, je bilo temu načinu (prido)bivanja sporočeno večkrat, najbolj radikalno pa dvakrat v mestu New York. Prvič 11. septembra 2001, ko so zračni teroristi zrušili Dvojčka, drugič pa v minulem letu, ko so začele na borzi v tem mestu, ki je najbolj nevralgična točka globalnega kapitalizma, neustavljivo padati delnice.

Da bi dajal vsak po svojih zmožnostih, dobival pa po svojih potrebah, zagotovo ne bo šlo. Da bi si vse bogastvo tega sveta prisvojila manjšina najbogatejših, pa tudi ne. Če bi šlo tako naprej, bi ti privatizirali tudi starodavne štiri elemente: zemljo, vodo, zrak in ogenj (sonce). Zemljo so si pravzaprav že razdelili, ne po potrebah, pač pa po moči prisvajanja. Sredi oceanov in na njihovem dnu je še nekaj prostora, a je nekoliko težje dostopen; za pitno vodo, ki je vse bolj primanjkuje, pa pravijo, da bo vir bodočih vojn. Če bi mogli, bi nam finančni in drugi kapitalisti začeli zaračunavati tudi zrak, ki ga dihamo, čeprav so ga že močno onesnažili. Edino Sonce še sveti na nebu in se daje vsem enako oziroma vsakomur po njegovih potrebah. Je nam vsem skupno, osrednja komunistična dobrina tega sveta …