Žogobrcnik (50)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 23. marec 2009 / 06:00

Nekega dne je priromalo v elektronski predal prijetno, a formalno pismo. Nekaj stavkov o tem, da je bivši športnik, ki se je odločil, da se umiri, posveti drugim rečem, si ustvari družino.

No, če bi se ujela, seveda, je še pisalo.

Odgovorila sem, da glede na to, da sem iz napisanega razbrala, da je najverjetneje njegov šport nogomet, bi ga moje nezanimanje in neznanje o tem slej ko prej zmotilo.

Seveda, ko moški osvajajo, obljubljajo luno z neba, raj na zemlji, nič jih ne moti, nič jim ni odveč, nič pretežko. En sam nežen nasmeh jih je. Do nekega trenutka, ko je treba zadeve s papirja udejanjiti. Takrat ženske vidimo, koliko je bilo v povedanem resnice.

Žogobrcnik je potrdil mojo ugotovitev o igranju nogometa, vendar ni odnehal.

»Saj sem ti napisal, da sem zaključil s športom in se sedaj posvečam drugim stvarem.«

Ker se predobro poznam in mi v življenju šport ni bil nikoli blizu, sploh pa nimam pojma o skupinskih športih, sem pomislila, da vprašanje, kako bi se sploh ujela. Nekaj malega vem o rokometu, ker sem se z njim srečala v osnovni šoli; nogomet je zame nekaj, kjer se po travi ljudje podijo za žogo; na hokejske tekme me je vlačil prijatelj, a še vedno ne vem točno čemu. Trenutno pa je popularna odbojka. Baje. Tako pravijo prijateljice.

Spet sem vljudno odgovorila, da trenutno nimam interesa, da bi se dobivala s komerkoli, za kofetkanje nimam časa in v značilnem humorno-telegrafskem stilu še dodala, da če je 'upokojen v svojem svetu, bi sedaj potreboval najmanj kakšno remarco'.

Spomnila sem se namreč takrat popularnega in svežega slovenskega para, ki je polnil rumene revije. Ona je bila manekenka, on nogometaš.

Pa sem dobila odgovor: da sicer ne ve, kdo je 'remarca', a za v pokoj pa tudi še ni …

Kdo bi jih torej razumel …

Moške mislim, da ne bo pomote.