Imajo nas za tretjerazredne

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Kranj / ponedeljek, 23. marec 2009 / 06:00

Nismo ravno izbrisani, smo pa zapostavljeni več kot 60 let, so povedali člani Združenja žrtev okupatorjev 1941 - 1945 Kranj.

Kranj - Združenje se poteguje za to, da bi bil sprejet zakon o povračilu materialne odškodnine slovenskim žrtvam nacifašizma. Že prejšnja vlada je pripravila osnutek zakona, po katerem bi vsaka od 35 tisoč žrtev dobila poplačano stotino škode, ki je bila popisana v letih 1946 in 1947, preračunana na sedanjo denarno valuto, pa bi za posameznika znašala 5218 evrov. Združenje je na osnutek zakona dalo več pripomb, tudi na predlagani preračun odškodnine, saj je po njihovih besedah sramotno nizka. »To bi danes zadoščalo le za dva kvadratna metra stanovanjske površine, nekateri pa so v vojni izgubili vse imetje,« je na novinarski konferenci minuli teden dejal predsednik združenja Franc Rovan. Poudaril je, da je bilo med letoma 1941 in 1945 okoli 180 tisoč Slovencev pregnanih s svojih domov, bosi in brez vsega, vzeli so jim vse, ne le statusa, temveč tudi ime, namesto tega pa so jim okoli vratu obesili kovinsko ploščico s številko. Žrtve nacifašizma boli, da se sedanja vlada ne zmeni za njene predloge. Že decembra so naslovili pisma na predsednike države, vlade in državnega zbora, saj želijo, da bi bil zakon o poplačilu vojne škode čim prej sprejet, še pred parlamentarnimi počitnicami. Na pisma ni odgovorov niti vlada še ni ustanovila medresorske komisije, kakršna je obstajala za časa prejšnje vlade in s katero so se člani združenja pogajali za uveljavitev svojih predlogov v zakonu. Medtem ko zanje nima časa ne posluha, pa rešuje vprašanja izbrisanim, ki se jim krivica godi 18 let, žrtve vojne pa na svojo pravico čakajo že več kot 60 let. »Ob tem se počutimo tretjerazredne državljane, ne v tej ne v prejšnjih vladah nas ne upoštevajo,« je dejal prejšnji predsednik združenja Tone Kristan. Da je kriza in ni denarja, ocenjujejo kot izgovor, češ če se bo našel denar za izbrisane in za okupatorjeve kolaborante iz časa vojne, bi se lahko tudi zanje. Čakajo, da bomo pomrli, z grenkobo ugotavlja Kristan in pove, da niti v Nemčiji, kjer združenje na simpozijih in razstavah pogosto predstavlja svoj dolgoletni problem, ne morejo verjeti, da jim lastna država ne pomaga.