Vodnjak napolnili z vinom

Besedilo: Marija Volčjak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. marec 2009 / 06:00

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (17)

Mendoza, vroče mesto sredi pustinje, v naročju vinogradov, z zasneženimi vrhovi Andov na obzorju, ima zeleno krono. To je mogočen park, ki se razteza na griču nad mestom. Dreves torej niso posadili le po mestnih ulicah, da v vročih dneh dajejo zeleno streho, temveč so zasadili cel grič, edini daleč naokrog. Po načrtih francoskega arhitekta, ki je kasneje naredil tudi park v Buenos Airesu, so drevesa začeli saditi leta 1896. Na začetku so vodo za zalivanje dreves prinašali s konji, kasneje so zgradili namakalne kanale.

Park se danes razteza na 720 hektarjih. Zlasti v vročih dneh, ko potegne puščavski veter in prinaša pesek, ki se lepi na mestne pločnike, očiščene s petrolejem, je park zatočišče zaljubljencev, športnikov, družin z majhnimi otroki ... Mendoščani proste dni preživljajo v parku, s seboj prinesejo hrano in pijačo ... Sredi parka so leta 1978 za mundial zgradili ogromen nogometni stadion, kjer je vedno živahno, saj so Argetinci navdušeni nad nogometom. V parku prireditve pripravljajo kulturniki. Na drugem koncu je velik živalski vrt. Park je seveda zanimiv tudi za turiste, ki jih je v Mendozi zadnja leta vse več.

V park z avtom ne morete, lahko vzamete pot pod noge, ker so razdalje velike, se zlasti turisti vozijo z vlakci, podobni so tistemu na Bledu. Ker vozijo počasi, je za opazovanje dreves dovolj časa. Arhitekt je domiselno zasadil park, saj ima vsaka pot svojo vrsto dreves, po katerih so jih tudi poimenovali. Tako smo se peljali po poti platan, palm, evkaliptusov ... Mnogih dreves nismo poznali, še manj njihovih eksotičnih imen, kot so viraro, caldenes, alamo, guatambu, itd.

Našo pozornost je privabil ogromen vodnjak z mogočnim vodometom. Bolj zaradi zgodbe kot sam po sebi. Leta 1952 so v Mendozi pripravili velik vinski sejem in ob tej priložnosti so vodnjak napolnili z vinom. Namesto vode je proti nebu kipelo vino. Kako hitro je pošlo? Vino so točili kar trideset dni. To je bila razkošna reklama za mendoške vinske kleti, ki so bile tedaj na vrhuncu slave. V kasnejših desetletjih je zaradi vinskih goljufij prodaja vina precej upadla, zlasti izvoz, in veliko vinogradov je propadlo. V zadnjem času jih obnavljajo, veliko vinskih kleti so prevzeli francoski in italijanski vinarji. Na lastne oči, bolje rečeno usta, smo se v dveh vinskih kleteh prepričali, kako skrbno danes ravnajo z vinom.

V parku nas je čakalo srečanje z argentinsko zgodovino. Prav na vrhu griča so namreč postavili spomenik generalu San Martinu, argentinskemu narodnemu heroju. Bronasti spomenik, ki je postavljen na kamnit podstavek, tehta kar šest ton. Matjaž nam je vneto razlagal, kaj pomenijo posamezne skulpture, kaj jim pomeni general, kdo se je boril na njegovi strani, kako pomembna je bila osvoboditev Argentine. Moram priznati, da mi sprva ni bilo povsem jasno, kakšno osvoboditev je general izbojeval v Mendozi. Saj so na območju Argentine vendar živeli španski kolonisti? So se osvobodili sami pred seboj? Na generalovi strani so se borili Indijanci kot avtohtoni prebivalci in se je zato lahko poimenoval osvoboditelj? Kakorkoli obračamo stvari, bistveno je, da niso hoteli biti več odvisni od Španije, kar jim je uspelo leta 1816. Uradno je seveda še danes tako, toda v praksi so še po dveh stoletjih ohranili navezanost na Španijo. Navsezadnje je tudi njihov uradni jezik španski.