K(d)aj pa dan moža!?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 6. marec 2009 / 06:00

V nedeljo bo 8. marec, mednarodni dan žena. V zadnjih letih je ta "praznik" povsem zbledel, spomni se ga le še kak rdeči nostalgik. Časi pa so taki, da bi si morali pod nujno omisliti dan moških ...

Včasih so nas na 8. marec duhovno pripravili. S tožbami o tem, kako so bile (in naj bi bile marsikje še) žene zatirane, izkoriščane, pa v podrejenem položaju in ne vem kaj še. Kaj pa danes? Zdi se, da bi poleg ženskega rabili še moški dan. Položaj »močnega« spola v družbi je namreč vse bolj šibak. Ogroža ga zlasti dvoje: vse večja feminizacija družbe zaradi odsotnosti očeta v vzgoji otrok in hkrati z njo vse večje upadanje moške plodnosti zaradi uživanja pesticidov. Z učenimi besedami: dogajajo se nam »demaskulinizacija možganov«, »blokada ojdipizacije« in »kemična kastracija moškega« …

Da se nam omenjeno res dogaja, je čutiti že lep čas. A eno je nekaj zaznati, drugo pa to isto prepoznati, diagnosticirati. Priznam, da sem se tudi sam teh reči zares zavedel šele, ko sem lani prebral odličen intervju z dr. Boštjanom M. Zupančičem, pravnikom in sodnikom Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (v Mladini, 18. julija 2008). »To je ta novi Zeitgeist, predojdipovska bolezen našega časa. Iz česa izhaja? Tukaj smo po mojem pri bistvu stvari. Izvira iz dejstva, da pri odraščanju otrok ne prihaja več do istovetenja z očetom. Zaradi tega kasneje ni vstopa v simbolni red. Z drugimi besedami: ti ljudje so izven civilizacije, izven kulture. In takšnih je vedno več. Ker pri sebi niso razrešili ojdipovega konflikta. Ali če hočete: niso dovolili očetu, da bi jih s prepovedmi simbolno kastriral, kot pravijo lakanovci. Ostanejo v sprevrženi diadi z materjo.« Za kaj gre? Za prastaro ojdipovsko zgodbo. Oče mora sinu prepovedati, da bi »spal z materjo«. Kar pomeni: dopovedati mu mora, zlepa ali zgrda, kaj sme in česa ne; kaj mora. Takšen tip očetov pa je danes vse bolj odsoten. »Ne kakršnihkoli, ampak očetov, ki so sposobni kaj prepovedati. Ki znajo vzpostaviti Zakon z velikim Z. Če se to ne zgodi pri štirih ali petih letih, se tudi ego ne integrira, zaradi česar imajo potem prave kafkovske stiske.«

O tem, kakšen postane otrok, ki odrašča brez očeta in v sprevrženem razmerju z materjo, priča primer Ivana Cankarja: »Mati, kave bi.« »Ampak taisti Cankar je neko žensko, ki je bila z njim noseča, v Tivoliju s kolenom tako sunil v trebuh, da je splavila. Strokovno bi rekli, da je bil Cankar, ker je zrasel brez očeta in je ostal v diadi z materjo, predojdipovski. Njegov oče je pobegnil v Ameriko. Tisti, ki ostanejo v diadi z materjo, psihoanalitično gledano niso ljudje, ampak so kot Hannibal Lecter.« In še: »Govorim o ojdipizaciji kot socialnem ali zgodovinskem procesu, brez katerega ni civilizacije in ni kulture. V Sloveniji pa ta proces zaradi materinskega kompleksa nikoli ni potekal normalno. Zaradi tega je Slovenija vedno bila razrvana družba. Situacija pa je sedaj še toliko bolj kritična, ker je pesticidni problem samo še nadgradil že prej obstoječi rezidualni problem.«

Psihološkega dopolnjuje biološki defekt moškega: upadanje plodnosti zaradi uživanja zastrupljene hrane. Ugotovljeno je, da je povprečno število spermijev (»sperm count«) od DDT-ja sem upadlo za petdeset odstotkov. »Povprečno število spermijev pada tako drastično, da v Franciji do leta 2030 noben moški ne bi smel več biti ploden. Po francoskih raziskavah je plodnost v Parizu padala za 3,2 odstotka na leto. To se da izmeriti, videti, fotografirati.« Kaj pa pri nas? Najbrž ni bistveno drugače. Da količina testosterona upada že pri mladih moških, se po opažanju dr. Zupančiča kaže tudi – na veselicah. Na njih so se fantje vedno »na avfbiks stepli«. »To je še bil testosteron. Ko je bila tako imenovana vojna v Sloveniji, sem jih pa sam videl, kako so od strahu skakali v grmovje in kako so bili v tistem času vsi na persenu. Dobesedno. To so mi povedali tisti, ki so persen dobavljali.« Vrh tega naj bi bili slovenski moški »potlačeni« še iz tlačanskih časov. »Pri tlačanskem narodu je oče, takoj ko stopi iz hiše, simbolno kastriran. Od Italijana, od Nemca, od Madžara, od kogarkoli drugega. Ta sindrom imate tudi pri nekaterih črncih, kjer žena podpira tri vogale hiše, očeta pa sploh ni.«

Skrajni čas je torej za odkrito problematizacijo teh reči. Za dan moškega! Mogoče kdo poreče: Saj ga že imamo, 10. marca, ko goduje – 40 mučencev! A ni tako; to je le slab vic iz časov, ko je bil dan žena še na vrhuncu in smo potolaženi ugotavljali, da imamo dva dni za ženami svoj praznik tudi moški. Na dan 40 mučencev se Cerkev spominja 40 rimskih vojakov, ki se niso hoteli odreči krščanski veri in so morali zato umreti mučeniške smrti. V obravnavani zadevi pa gre za počasno in prav nič mučeniško umiranje skoraj celega naroda – kar je bistveno bolj kritično od vsakršne finančne in politične krize. Mi pa se delamo, kot da je vse v redu. Je res?