Iz desne na levo

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 24. februarja

Ležim na Golniku na oddelku 200 in v žilo mi teče zdravilo, ki mi bo uničilo rakaste celice. Spominjam se lanskega avgusta. Takole je bilo.

Leto dni po začetku bolezni sem bila čista. Pomeni, da na rednih zdravniških pregledih zdravnik ponovitve bolezni ni zaznal. Sredi avgusta pa se je zdel zdravniku rentgenski posnetek mojih pljuč sumljiv in je zadevo preveril še s tako imenovanim CT. Bom povedala čisto po pravici, malo je manjkalo, pa bi me »fršlok«, ko me je zdravnik seznanil z rezultatom. Ne le, da se mi je bolezen ponovila. Celo razširila se mi je. Iz začetne desne še na levo pljučno krilo. Spet mi je zmanjkalo tal pod nogami. Ampak, spet samo za hip. Potem sem se zbrala in misli so mi v glavi krožile tako rekoč s svetlobno hitrostjo.

Odločitev sem sprejela v delčku sekunde. Zdravljenje z biološkimi zdravili, se pravi, s tercevom, ki mi ga je zdravnik predlagal, sem za dvainštirideset dni odložila in se na vrat na nos odločila za dvainštiridesetdnevni post. Pomeni, da v prihodnjem mesecu in pol ne bom dala v usta niti grižljaja trde hrane. Edino, kar bom v tem času zaužila, bodo čaji, sok iz pese, krompirja, korenja in zelene ter čebulna juha. Ki pravzaprav sploh ni juha, pač pa je prevretek čebule z olupkom vred in brez soli, na koncu precejen čez gazo, ne le čez cedilo, tako da ne pride v telo noben trdi delec čebule.

Vsi okrog mene so dvomili, da mi bo uspelo dvainštirideset dni stradati. S čimer naj bi, mimogrede, sestradala tudi rakove celice. Vendar, ni bilo važno, kaj so mislili in tuhtali drugi. Sama v sebi sem bila stoodstotno prepričana, da mi bo uspelo brez hrane zdržati vseh dvainštirideset dni. (In mi tudi je uspelo.) Pri tem pa moram jasno povedati, da svojega zdravnika na Golniku s svojo odločitvijo nisem seznanila, dr. Petar Papuga, pa je bil odločno proti, češ naj ne mučim svojega organizma po nepotrebnem in naj raje pazim, kaj jem. Ko je sprevidel, da me ne bo uspel pregovoriti, da sem se skratka odločila za stradanje in pika, mi je obljubil svojo podporo. In tako je potem tudi bilo.

Kajpada stradanje še zdaleč ni mačji kašelj. Zjutraj in v dopoldanskem času je še nekako šlo. V drugi polovici dneva in zvečer pa me je mikalo pojesti vsaj drobtinico kruha. Ampak, sem se premagala in zdržala do konca. Še zdaj sem ponosna sama nase.

Najtežje je bilo prve trdi dni. Celo glava me je bolela, kar se mi sicer zgodi na vsake kvatre enkrat. Od tretjega do desetega dne je bilo že bistveno lažje. Verjeli ali ne, po desetih dneh stradanja pa lakote sploh nisem več čutila. Je pa res, da bi pojedla »pohano« miš, tako zelo sta si moja slina in psiha želeli nekaj konkretnega okusiti. (Se nadaljuje.)