Ne čisto za konec

Zgodba o Nataši in njenem boju za preživetje

Nekega večera, najmlajši je ravno obležal zaradi angine, jo tašča pokliče na pogovor.

»Ne morem,« sem ji rekla, otrok je bolan in noče biti sam.« Potem pa je, že čez nekaj minut, potrkalo na vrata in vstopila je skupaj s starejšim sinom. Kar stala sta pri vratih in videlo se je, da je tašči nerodno in da ne ve, kaj bi.

»A je moj svak, tisti, ki je bil malemu celo za botra, hitro povzel besedo, da tako ne gre več naprej, da se bom morala izseliti, ker - mlada kot sem - se bom verjetno hitro znova omožila in v njihovo hišo tujca, ki mi bo zaplodil še kakšnega otroka, oni ne bodo spustili. Pa da ne želijo, da bi se zgodilo, da bi hiša prišla v roke tujim ljudem. Če, seveda, pravočasno ne ukrepajo in me vržejo iz stanovanja.«

Ob teh nečloveških besedah, ki jih je Nataša morala poslušati takoj po moževi smrti, mi je ledenela kri. Zmajala sem z glavo in nisem mogla verjeti, da je kaj takega možno. Vstala je in mi na računalniku pokazala številne 'maile', ki jih je dobila od tega svaka. Ne samo, da je bilo pisanje nevredno človekovega dostojanstva, bilo je tudi povsem skregano z logiko.

»Pozneje so mi očitali, da naj bi bilo tisto, kar sva jim z možem že vrnila, nekakšna najemnina za stanovanje. To so poskušali dokazovati tudi na sodišču, kjer sem gladko izgubila, saj nisem imela nobene stanovanjske pravice. Po glavi pa me je tolklo tudi dejstvo, da za denar, ki sva ga tašči že vrnila, nisem imela nobenega potrdila. Sodišče mi je dalo rok dveh let, da se izselim, a moževa žlahta še ni bila zadovoljna. Pritožili so se, a potem jim je njihov odvetnik - to sem slišala na lastna ušesa - dejal, da pa so vseeno lahko vsaj malo človeški.«

Res je, da Natašina plača ni bila ravno med najnižjimi, čeprav bi vsak mesec dala na stran večino, si novega stanovanja vsaj v naslednjih dvajsetih letih ne bi mogla kupiti.

»Nekaterim pomenita dve leti celo življenje, meni pa sta minili, kot bi tlesknila s prsti. Zaradi otrok sem iskala stanovanje tam, kjer bi bila v bližini tudi šola. Pa da bi bila vsaj kolikor toliko spodobna soseščina. Tik pred zdajci pa se je zgodilo, da sem naletela na stanovanje, iz katerega se je morala neka družina izseliti iz podobnih razlogov, kot so bili moji. Sprva se mi ni zdelo niti moralno niti pošteno, da sploh razmišljam o nakupu, a sem si potem premislila … Začelo se je tekanje po bankah, lovljenje kreditne sposobnosti, preračunavanje … Tega nikomur, ki je odvisen le od sebe, ne privoščim. Nenehno me je grizel strah, kaj bo, če se mi kaj zgodi, otroka bi ostala sama, na grbi bi imela še neplačane kredite … A ker nisem imela drugega izhoda, sem tvegala … Pri srcu me je krepko stiskalo, saj mi je od plače ostalo le malo več kot 600 evrov. Vseeno pa me je veselilo to, da smo se lahko že v istem mesecu selili, pa tudi to, da sva se z žensko, ki so jo metali na cesto, spoprijateljili. Priskočila mi je na pomoč tedaj, ko sem s seboj želela odpeljati pohištvo, pa mi tašča in svak tega nista dovolila … Saj pravim, bilo je za zjokat, česa podobnega ne privoščim niti sovražniku. Še danes ne morem razumeti, da se je tašča, ki sem jo navsezadnje imela rada, tako spremenila …«