Sedmica: Politična dekadenca

To je simbolični požig parlamenta in še, to je konec parlamentarizma, je dramatiziral minister Gregor Golobič, vladni predsednik Borut Pahor pa, to je izsiljevanje, in še kup drugih cvetk je letelo iz njegovih ust, ker je opozicijska SDS zaradi zavrnitve zaključnega računa za leto 2007 za hip in na videz zamajala vstop Hrvaške (in Albanije) v zvezo Nato. Se pravi, nekdanji vladni predsednik Janez Janša je iz bolj ali manj nadute vladajoče koalicije iztisnil priznanje, da je njegova vladna ekipa z Andrejem Bajukom na čelu finančnega ministrstva v proračunskem letu 2007 z denarjem davkoplačevalcev ravnala skrajno preudarno in gospodarno. Me res zanima, koga so Borut Pahor, Gregor Golobič in vodja poslanske skupine LDS Borut Sajovic (»Gre za izsiljevanje brez primere v parlamentarni zgodovini Slovenije, da največja opozicijska stranka notranjepolitične koristi postavi pred interese Slovenije« in bla bla bla), pravzaprav videli v opozicijskih vrstah? Otroški vrtec? Zbor angelov in svetnikov?

Ne Janez Janša, s popravnim izpitom iz glasovanja o zaključnem računu za leto 2007 se je osmešila aktualna vladna ekipa z Borutom Pahorjem na čelu in s Francijem Križaničem na funkciji prvega finančnika v državi. Vsaj sama dogodek tako presojam. Ampak. Če bi bilo samo to, da se je osmešila vladajoča politična ekipa, bi še nekako šlo. Bistvo sporočila obravnavanega dogodka je, da slovenska politična oligarhija v imenu ekscentričnih (bolj ali manj) zasebnih interesov in v zakulisju mešetari z vsem, kar ji pride pod roke. Povedano drugače, dogodek ocenjujem kot politično dekadenco, kot razkroj minimalne politične morale, ki ima z resničnim nacionalnim interesom, katerega imata nenehno na jeziku tako Janez Janša kot tudi Borut Pahor in njuno interesno okolje, toliko skupnega, kot imata skupnega fevdalna družbena ureditev in parlamentarna demokracija. Se pravi: nič.

Kar se zelene oziroma rdeče luči za vstop Hrvaške v Evropsko zvezo tiče, je pa tako, da signalizacije še zdaleč nima v roki Slovenija ali, bolje rečeno, samo Slovenija. Med drugim je naprava nameščena tudi v Atenah, kjer se z nacionalnim interesom ne poigravajo s tolikšno lahkotnostjo, kot se poigravajo v Ljubljani. V tem kontekstu in po pisanju Slobodne Dalmacije stojijo stvari tako, da Grčija našo južno sosedo ovira pri zaprtju poglavja o pravosodju, ker je v spremljajočih hrvaških dokumentih omenjena makedonska manjšina; ta trn v grški peti je moteč najmanj toliko kot Piranski zaliv v slovenski.

Nobena demokracija, niti ta na Slovenskem, se ne začne in ne konča pri izsiljevanju politične manjšine. Po svoje in do določene meje je to izsiljevanje celo pričakovano, da ne rečem legitimno. Je pa skrajno neprofesionalno in neokusno igrati na javnem prizorišču zasebni poker in imeti pri tem za adut nacionalni interes. V zvezi s slednjim pa bi bilo nedvomno zanimivo videti in slišati odziv nekdanjega in sedanjega predsednika slovenske vlade, če bi Marjanu Podobniku, predsedniku Zavoda 25. junij, uspelo uresničiti grožnjo in jima vsiliti referendum o vstopu Hrvaške v EZ. Zdi se mi, da bi v tem primeru tako Janez Janša kot Borut Pahor zaradi svojih igric pred javnostjo ostala gola in bosa.