Sedmica: Nagrajena agresija

Konec januarja je v urad predsednika države Danila Türka prispelo pismo skupine generalov, častnikov in podčastnikov nekdanje jugoslovanske armade, v katerem podpisani blatijo slovensko državo, češ da sistematično krši človekove pravice (točneje pravice iz naslova pokojninskega zavarovanja) in da se do njih vede diskriminacijsko. Se pravi, vojaška falanga, ki je leta 1991 grozila moji domovini z uničenjem, če se slovenski narod nemudoma ne odreče stoletnim sanjam po lastni državi, zdaj od davkoplačevalcev napadene takratne republike zahteva, da jim zagotovijo udobno starost. Zahteva skupine oficirjev, ki je bila v času vojne za Slovenijo zvesta beograjskemu vojaškemu pašaluku in je grozila moji domovini in mojemu narodu, je tako perverzna in vulgarna, kot če bi poseben preferenčni, to je ugodnejši pravni režim zase zahtevali italijanski, nemški in madžarski vojaki, ki so si v času druge svetovne vojne lastili pravico do ozemlja na sončni strani Alp in avtohtonemu prebivalstvu grozili z uničenjem ter izginotjem. Veterani vojne za Slovenijo so utemeljeno osupli; Marko Pogorevc, veteran vojne za Slovenijo, ima čisto prav, ko pravi, da je zahteva skupine generalov, častnikov in podčastnikov nekdanje JA povsem nerazumna in da je enako nerazumen tudi njihov način razmišljanja.

Ampak. Recimo bobu bob in odklonilnemu stališču predsednika države Danila Türka do zahteve oficirjev nekdanje JA in zgražanju Marka Pogorevca ter drugih veteranov vojne za Slovenijo nad njihovimi pričakovanji dodajmo, da ni nič manj absurdno in nerazumno dejstvo, da imajo vsi podpisniki pisma slovensko državljanstvo. Me res zanima, kaj bi si, recimo, Nizozemci mislili o tistih svojih politikih, ki bi generalom Hitlerjeve vojske, ki so v času druge svetovne vojne okupirali njihovo zemljo, deset ali petnajst let po koncu vojne podelili, da ne rečem podarili nizozemsko državljanstvo. Ali kaj bi si o svojih politikih mislili Čehi, če bi državna administracija češko državljanstvo podelila tistim ruskim generalom, ki so 21. avgusta 1968 z vsem vojaškim »bliščem« vkorakali v Prago. Hočem reči, ne le zahteva pripadnikov nekdanjega beograjskega vojaškega pašaluka, absurdno, nerazumno in vulgarno je tudi samo dejstvo, da so tisti, ki so leta 1991 napadli Slovenijo, meni nič tebi nič dobili slovensko državljanstvo.

In tu trčimo ob zahteve in domnevne pravice tako imenovanih izbrisanih, ki so se, odkar je ministrica za notranje zadeve gospodična Katarina Kresal, čudežno namnožili. Še pred kratkim jih je bilo slabih dvajset tisoč, zdaj jih je pet tisoč več (kar me spominja na skrivnostno naraščanje števila upravičencev do partizanske pokojnine po drugi svetovni vojni). Ne rečem, da ni med tako imenovanimi izbrisanimi primerov, ki se jim je v resnici zgodila krivica in so ostali brez slovenskega državljanstva. Se pa nemudoma odrečem pravici do slovenskega državljanstva, če državni administraciji uspe dokazati, da se je krivica dogodila tisočem in tisočem Srbom ter pripadnikom drugih narodov nekdanje Jugoslavije.

Bojim se, da bodo s pomočjo aktualne notranje ministrice prišli do slovenskega državljanstva v prvi vrsti tisti, ki so se leta 1991 posmehovali in norčevali iz nastajajoče slovenske države. In to je, vsaj za moj narodni ponos, toliko perverzno, vulgarno in absurdno kot agresorjem na mojo domovino omogočiti vojaško pokojnino.