Ne za mite, čas je za igro

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. februar 2009 / 06:00

Literarni zgodovinar, redni profesor za slovensko književnost na Filozofski fakulteti dr. Miran Hladnik je izjemno ustvarjalen pisec znanstvenih knjig, razprav, priročnikov, učbenikov ...

Več o njegovih delih in delovanju na http://lit.ijs.si/hladnik.html, kot bi tudi sam priporočil spletno stran na internetu, na katero je postavil zbirko slovenske literature in literarnovedni diskusijski forum. Pogovarjala sva se o knjigi, Prešernu in gorah. Dr. Miran Hladnik se je rodil v Kranju, zdaj pa z družino živi na Dobravi pri Kropi.

Ko sem si na vaši osebni spletni strani ogledoval fotografije, ki ste jih posneli sredi januarja na Ptičjem vrhu v zasneženih Karavankah, sem najprej začutil vso tisto prostranost, ki jo nudi gorski svet, hkrati pa sem pomislil, mar ne bi veljalo počakati na pomlad, ko se sneg stali. Tudi ko sva se dogovarjala za intervju, ste imeli v načrtu »gorski vikend« …

»Lahko bi rekel, da so gore in slovenska literatura med seboj povezane. Slovenci se imamo za literarni narod in obenem za narod planincev. V gore rad zahajam tudi zaradi življenjskega ravnotežja. Če se človek ukvarja samo z eno stvarjo, je enako kot bi v kmetijstvu prisegal le na eno kulturo. Mislim, da je potrebno nekoliko kolobariti, tudi mešani gozdovi so trajnejši …«

Te dni je bil v ospredju slovenskih medijev roman Gorana Vojnovića Čefurji raus!, pa ne zato, ker gre za eno pri nas najbolj branih knjig v preteklem letu, ampak zaradi reakcije Slovenske policije, češ da avtor v knjigi le-to žali. Avtor je bil celo klican na informativni pogovor … Se vam ne zdi, da nekdo koraka nazaj?

»Knjige sam še nisem prebral; najprej jo je hči, trenutno pa jo ima sin v Patagoniji. Vojnovićev roman ni prvi, ki je na Slovenskem naredil prepih in bil vzrok za razburjenje policije. Pred časom sem se vključil v debato, ko je bilo iz podobnih razlogov sojeno pisatelju Matjažu Pikalu. Gre za vprašanje, kakšno pravico ima kdo, ki se čuti prizadetega zaradi literarnega dela, uveljavljati svoje zahteve preko sodišča. Iz razsodbe, ki je po mukotrpnem procesu nazadnje dala prav pisatelju, se zdi, kot da slovenska književnost ohranja svoj privilegirani status v družbi, in policijsko opravičilo Vojnoviću po poklicni šlampariji, ki so si jo privoščili, to potrjuje. Na dolgi rok pa vendar ne vidim veliko možnosti za ohranitev posebnega komunikacijskega statusa literature. V svetu, kjer socialne vzorce vzpostavljajo resničnosti šovi, kjer na mesto fikcije stopa realni vsakdanjik, v katerem ima leposlovje zelo omejen domet, sklicevanje na posebna pravila, ki naj bi veljala za literarna dela, ni več samoumevno.«

Ni govor o kakršnem koli spornem odlomku romana?

»Če že, bi bil lahko roman Čefurji raus! sporen z jezikovnega stališča. Sporen samo za tiste, ki so rasli iz književnosti kot temeljnega izrazila slovenstva, za tiste, ki jim je knjižna slovenščina sveta in nedotakljiva. Zdaj ko neki Vojnović napiše roman v govorici mladih v nacionalno mešanem predelu Ljubljane, bi to lahko dojeli kot hudo motnjo. Prej bi torej pričakoval razburjanje s strani varuhov klene, čiste, tradicionalne knjižne slovenščine kot pa reakcijo policije zaradi vsebine romana.«

Zdi se mi, da je prav jezik največja posebnost romana. Besedilo ni neki stilistični dosežek, ne gre za besedni artizem, je pa zapisano v govorici mladih »čefurjev« iz ljubljanskih Fužin.

»Tega jezika pred desetimi leti še ni bilo. Gre za hitro preklapljanje med jeziki, kar sredi stavka, za namensko barvanje slovenščine z »jugoslovanskim« akcentom, prevzetim besedjem itd. Včasih je veljalo, da so jeziki zaključene entitete, čisti organizmi, ki se med seboj ne smejo mešati, v tem romanu pa se dogaja sproščena in iskriva jezikovna igra, ki je znak živosti kulture, ki ji govorci pripadajo, in je prva garancija za to, da jeziki obstanejo. To velja tako za slovenščino kot za jezike priseljencev. Ko jeziki izgubijo odprtost za spremembe, inovacije in kombinacije, so zreli za muzej. Tak skrbno negovan, zunanjih vplivov otrebljen in pražnje oblečen jezik bi bil tam spravljen za posebne, nedeljske in druge praznične priložnosti, sicer pa bi uporabljali angleščino, ki je v mednarodnem prostoru mnogo bolj konkurenčna. Pozabili smo, da je nekoč že bilo podobno: Prešeren se je s svojimi slovenskimi stanovskimi kolegi o strokovnih in intelektualnih temah pogovarjal in dopisoval po nemško in ne po slovensko, ker je bila slovenščina tedaj preizkušena pač samo za vsakdanje govorne položaje in za cerkev. Če ne želimo, da se situacija ponovi, slovenščine ne smemo kot nedolžne neveste zapirati v domačo hišo (kdo pa to še počne!), ampak jo soočiti s svetom in njegovimi številnimi izzivi, tako v znanosti kot na cesti.«

Boj za čisti slovenski jezik je torej nesmiseln?

»Zapiranje jezika v sistem strogih pravil, tako je prav, tako pa narobe, tako je dovoljeno, tako pa ne … ne pripelje nikamor oziroma vodi samo k odporu do jezika. Orodje, za katerega je treba preštudirati preveč navodil za uporabo in s katerim ne smemo početi tega in ne smemo početi onega, bomo hitro zamenjali za drugo, priročnejše in bolj učinkovito orodje.

Brambovstvo ni produktivna pozicija. Jezika ne smemo le negovati, čistiti, polirati, ampak ga tudi odpirati jezikovnim vplivom od drugod in dopustiti, da se »umaže«. Kmečkega sveta, ki ga je tako lepo obvladala slovenščina 19. stoletja, ni nikjer več, živimo v drugačnem okolju, ki ga je treba na novo poimenovati. Zakaj bi pristali na to, da ga je dovoljeno poimenovati samo po angleško? Privoščimo si nekaj ustvarjalnega veselja in igrivosti in počnimo to tudi v slovenščini. Bolj ko bomo preverjali njene skrajne izrazne možnosti, bolj nam bo služila in bolj nam bo všeč, četudi »umazana« od svoje naporne in vsestranske službe.«

Bi temu lahko rekli razvoj jezika?

»Razvoj je premočna beseda. Recimo temu raje spreminjanje jezika. Če se neki pojav spreminja, to pomeni, da se odziva na vplive od zunaj, da je vitalen, da se zna prilagajati. Če se ne prilagodi, potem okosteni in izgine. Kar se v naravi ni sposobno prilagoditi, izumre, in enako velja tudi za jezik.«

Ste velik pristaš in tudi akter tako imenovane elektronske knjige, branja z zaslona. Menda na Filozofski fakulteti na vašo pobudo študentje v računalnik že vnašajo slovenske klasike?

»V okviru projekta Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru študentje za višjo oceno in tudi za skromen honorar popravljajo strojno obdelane pesmi in romane, ali pa jih vnašajo sami. Elektronska leposlovna knjižnica je civilizacijska nuja, če hočemo, da bo slovensko književnost še kdo bral. Na zaslonu že zdaj dobimo kar lepo vrsto knjig in nič fantastično ni pričakovanje, da v doglednem času dobimo vse. Sam sem največ pobud in navdušenja v to smer dobil na daljših študijskih bivanjih v tujini, zlasti v Nemčiji.«

Elektronska knjiga, mar to pomeni, nasvidenje »romantika«, ko mož in žena vsak na svoji strani postelje prebirata vsak svojo knjigo? Z računalnikom menda ne bomo šli še v posteljo…. ?

»Res je bil glavni očitek sanjarjenju o elektronski knjigi, da je naprava za v posteljo pretežka, da kuri baterije, da ne moremo zaspati z njo … Nove elektronske knjige z elektronskim papirjem namesto LCD-zaslonom pospešeno pometajo s takimi očitki. Sicer pa so v primerjavi z drobnimi zasloni mobijev, s katerih brez godrnjanja beremo, današnje elektronske knjige pravo udobje. Enciklopedij, slovarjev, leksikonov v knjižni obliki niti ne pogledamo, kadar so nam zastonj dostopni na internetu, in tako bo tudi z leposlovjem; celo na knjižnem sejmu, ki je bil vedno utrdba klasične knjige, nihče več ne protestira proti temu. Običajna knjiga s tem ne bo izumrla, le med butične izdelke se bo preselila. Petični zbiralci, fetišistično navezani na vonj tiskane knjige, bodo segli v denarnico in si jo privoščili v unikatni, personalizirani obliki. Letošnji prodajni uspešnici, prestižni knjigi Svetlanine pravljice Makarovičeve in Biblija, sta že taki, bolj za shrambo v vitrini kot za branje. Kdor hoče le brati, bo bral tam, kjer je poceni, hitro dostopno in kjer si bo lahko mimogrede še kaj zapisal in pokomentrial, to pa je elektronska knjiga na internetu.«

Ne odneham. Zagotovo pa knjižne police ne bodo tako lepe kot so bile, ko je na njih kraljevala Naša beseda v rdečem ali pa v enaki barvi zbrana dela predsednika nekdanje države …

»Knjižna polica ostane lepa, če z nje ne jemlješ knjig, kajti če jih preveč bereš, se obrabijo. V bodoče si bomo morali izmislili drugačen način za opremljanje sob. Sicer pa, da ne bo nesporazuma, nisem sovražnik knjige, nasprotno, še zbiram jih. Predlanskim sem slučajno na smetišču našel tri zaboje starih nemških knjig, ki jih je nekdo zavrgel pri prenovi stanovanja. Presenečen sem odkril, da so to knjige pred desetletjem umrlega razrednika z gimnazije, matematika Lada Kustra, in jih hitro znosil v avto. Sicer pa so knjige v domači knjižnici rade založene in si jih gremo nazadnje sposodit v javno knjižnico, če jih seveda prej ne najdemo na zaslonu.«

V svojih poklicnih začetkih ste se strokovno ukvarjali tudi s trivialno literaturo. Se vam ne zdi, da na splošno leposlovje postaja vedno lahkotnejše, manj zahtevno in za vedno širši krog bralcev?

»Literatura si je vedno prizadevala za množičnega bralca. Avtorji, ki pri tem niso uspeli, so potem užaljeno začeli izdelke, ki so dišali po množičnosti, zmerjati s trivialno literaturo. Ker so ti elitniki namesto bralcev raje obvladovali literarno zgodovino, je razumljivo, da se morajo otroci v šoli učiti o njihovih delih. Saj so res pisali bolje od trivialne konkurence, pa kaj ko njihov artizem ni preprostega bralca čisto nič zanimal. Če se nam zdi, da leposlovje postaja lahkotnejše, je to lahko tudi znak demokratizacije literarne scene.

Če bi verjeli vsem, ki pravijo, da spijo s Prešernom pod vzglavjem, bi morali Prešernu priznati status množičnega, to je trivialnega pesnika. Vendar za časa življenja Prešeren ni imel prav veliko bralcev (Krsta je prodal 200 izvodov, kar je bilo tedaj že mnogo) in ni bil tako slaven kot pesnik Koseski, ki je znal neprimerno bolje osmišljati eksistenco svojih rojakov v prvi polovici 19. stoletja. Prešeren je bil pesnik osebne ljubezni, Koseski pa domoljubni pesnik. Mitizacija Prešerna se je začela šele kakih dvajset let po smrti, ko so Slovenci instrumentalizirali njegovo poezijo za svoje nacionalne kulturne potrebe. Če bi se današnji patrioti hoteli obnašati zgodovini pravično, bi morali na svoj domoljubni oltarček postaviti tudi ali celo najprej Koseskega.«

V nekem obdobju ste se ukvarjali tudi s Prešernovo profano poezijo …

»Profana poezija je skoraj preveč blag izraz za tiste Prešernove nespodobne verze. Čeprav v pisanju kosmatih pesmi med klasiki ni bil nobena izjema, pisala sta jih tako Puškin kot Boccaccio … Prešeren je bil frajgajst, človek svobodnega duha, ki se ni omejeval na literaturo za kulturno osmišljanje naroda, ampak je pesnil iz življenjske nuje tudi o drugih življenjskih temah, osebni erotični in hedonistični plati. To ga dela človeško simpatičnega. Žal se njegove radožive gostilniške verzifikacije ni ohranilo kaj dosti, pa še ta iz druge roke.«

Doktor fig, ker je Prešeren otrokom kupoval in delil fige, ali ker je pogosto popivanja končeval v gostilniškem hlevu med konjskimi figami?

»Ne enega ne drugega v neposrednih pričevanjih o Prešernovem življenju nisem zasledil. Najbrž so anekdote nastale kasneje in tako kot še marsikaj, kar se pripisuje Prešernu in ni nujno povezano z njim. Prešeren je za mnoge edino poznano pesniško ime, zato pa tudi lepimo nanj vsak verz, ki nam pade na pamet.«

Smo bližji onim drugim figam …

»Mogoče, ne vem. Sicer pa si je v svojih epigramih najbolj privoščil žensko redovništvo in duhovščino nasploh, čeprav je z obojim imel celo prijateljske osebne stike. Nekateri verzi na to temo so kar sočni.«

Prešeren je nedvomno temeljni kamen slovenske literature in poezije in kot tak nekako nedotakljiv. Pa vendar, bi bilo narobe, če bi mladi na majicah nosili njegov lik ali pa napise tipa Prešeren je car ali pa moj prijatelj, France…

»Mitizacija me moti prav zaradi izpostavljanja nedotakljivosti. Mit je rezultat oddaljevanja od realnosti, po mitih posegamo, kadar realnosti ne moremo obvladati oziroma se sprijazniti z njo. V situacijah, ko gre za preživetje, so miti gotovo nujni, da sploh obstanemo, kadar pa nam gre dobro, in sedaj nam gre dobro kot še nikoli doslej, pa gojenje mitov pomeni vračanje nazaj v 19. stoletje. Veliko bolj smiselno bi se bilo ubadati z realnostjo. Naslikati si Prešerna na majico tako kot Che Guevaro, zakaj pa ne! Še vedno gre za udeležbo v mitu, vendar tako, da ga na zabaven in kreativen način vključuje v drugačne kontekste in ga odvezuje ritualne resnobnosti. Kot se je že dogajalo s Cankarjem in njegovim »mat', a boš že dala tist' kofe, al' kaj«…«

Pa vendarle, spomnim se, pred leti je bila v Kranju ob tem času predstavitev turistično prodajnih izdelkov na temo Prešerna. Podjetnik je predstavil različne izdelke, od skodelic, pisarniških priborov, takih in drugačnih knjižic do čokoladnih kroglic in celo rdečega vina z njegovo nalepko … Pa ni bilo posebnega navdušenja, nasprotno, večini se je zdelo grozno dati Prešernov lik na steklenico. Tako smo zaenkrat ostali pri čokoladnih kroglicah …

»Žganje z imenom prešernovec – dobra ideja! Slovenci smo s Prešernovim mitom res mogoče obremenjeni, ampak nad tem nisem preveč zaskrbljen. Naša zgodovina je zgodovina prilagajanja in praktičnih odločitev, zaradi teh spretnosti smo bili uspešni. Ko bomo preračunali, da nam mit zaljubljenca, ki je svojo ljubezensko nesrečo sublimiral v pesniško službo narodu, ne prinaša toliko, kot bi nam prodaja prešernovca, bomo pač ustrezno modificirali mit, saj ne bo prvič.«

Slovenci menda tudi veljamo za planinsko nacijo. Vsi v gore. Pa vendar, vi s svojimi gorskimi podvigi ne veljate zgolj za planinca do koče, na žganje in potem nazaj v dolino …

»Ja, Slovenci se imamo za alpsko nacijo. Mogoče je ta alpska identiteta bolj v naših glavah kot pa v resnici. Pred dnevi sem bil na Stolu, na vrh je prišlo vsaj trideset ljudi in med nemško govorečimi sem bil edini Slovenec. No, preko foruma, kjer sem potožil o tem, sta se potem javila še dva, kar pa ne spremeni dejstva, da smo, ko gre za kulturo gibanja in porabo prostega časa, še zadaj.«

Kako hodite v gore, kot gornik ali planinec, kot velja priporočilo Planinske zveze Slovenije?

»Kot planinec. Besedi planinstvo, planinec sta v slovenščini desetkrat pogostejši kot gorništvo, gornik, in sta zato zbirni izraz za vsa neravninska početja, ki jih je nekoč pokrivala izraza turist in turistika. Kot imamo tabornike in skavte, izobražence in razumnike, tako je tudi v ozadju dileme planinec/gornik politična delitev: levi hočejo biti planinci, desni pa gorniki.«

Izraz se mi zdi rahlo arhaičen, hkrati pa nekoliko bolj vzvišen. Kot gornika si predstavljam Čopa v alpinistični opremi iz dvajsetih let, kako stoji pod stebrom v severni steni Triglava …

»Tehnično gledano so gorniki res stremljivejši planinci, nesimpatično pa je, kadar se čutijo zaradi tega vzvišeni in enačijo planince s tistimi, ki se potrudijo do planinske koče samo zaradi šnopsa. Pri tem pozabljajo, da imamo za take v slovenščini drugo, že dolgo uveljavljeno ime, namreč pijanci, ne pa planinci. Pretirano dosledna, gorečna, izključna in izključevalna raba, kakršno prakticirajo nekateri pisci, napravi besedi, za katero se zavzemajo, več škode kot koristi.«

Napisali ste kopico znanstvenih del, razprav, v zbirki zbrali slovensko erotično poezijo …, dosegali večkratne naklade, kaj pa roman, vas ta ne zanima?

»Pa me res včasih kdo to vpraša. Mogoče zato, ker si pod literarnim zgodovinarjem predstavljamo človeka, ki bi rad pisal romane, pa tega ne zna in se zato tolaži s pisanjem o romanih drugih ljudi. V osnovni šoli sem napisal pol sonetnega venca, ko sem bil zaljubljen v sošolko, pa je pisanje trajalo toliko časa, da je bilo vmes potrebno zamenjati ime v akrostihu … Ne, leposlovja res ne pišem. Raje fotografiram. Mogoče bom pa po upokojitvi napisal spomine, to zdaj vsi počnejo.«

Pa vendar imate v načrtu novo knjižno izdajo…

»Pišem knjigo o slovenskem zgodovinskem romanu. Pred leti sem napisal podobno o slovenski kmečki povesti. Ker sta to najobsežnejša žanra na Slovenskem, bo s tem popisan velik del slovenske prozne produkcije.«

Boste tudi na kulturni teden gledali »z viška«?

»Zagotovo, če bo le lepo vreme. K nobeni kulturni maši ne nameravam. Proslave so mi nesimpatične, ker so Slovencem pogosto alibi za siceršnjo kulturno ignoranco. S prisotnostjo se deklariramo kot kulturno ozaveščeni, potem pa se s tem dobrim občutkom leto in dan posvečamo drugim rečem in nam za kulturo ni nič mar. Kako to vem? Ob kulturnem prazniku prihajajo povabila iz časopisov in RTV za besedo ali dve o Prešernu (najraje bi slišali kaj o njegovih kosmatih). Novinarjem se zahvalim za zaupanje in ponudim, da me izprašajo kadar koli med letom, samo za praznik prosim ne. Pa ni potem celo leto do naslednjega 8. februarja (no ja, ali do 3. decembra) nobenega povpraševanja ne po Prešernu ne po slovenski kulturi ne po moji ekspertizi. Temu se reče izpraznjena ikona ... Nič ne bom proslavljal, raje bom napravil tačas za slovensko kulturo kaj koristnega, na primer kakšnega leposlovnega klasika preselil na internet.«