Nova podoba žirovske lepotice

Včeraj so v Žireh odprli prenovljeno Staro šolo, nekdanjo žirovsko pristavo loškega gradu. Stavba, ki je razglašena za kulturni spomenik, je po temeljiti prenovi zasijala v vsej svoji lepoti, v njej bosta muzej in krajevna knjižnica ...

Kako doslej?

Tako kot vsak človek ima tudi vsaka hiša svojo zgodbo. Starejšo zgodovino Stare šole zaenkrat poznamo le iz ustnega izročila, ki pravi, da je bila zgrajena kot pristava Škofjeloškega gradu in kot taka služila raznim potrebam loškega gospostva freisinških škofov. Ko je bilo to leta 1803 sekularizirano (danes bi rekli podržavljeno), je postala državna last. Najstarejši nam znani pisni vir pa priča o tem, da jo leta 1864 od države kupila tedanja občina – da bi bila v njej šola. Ker je vse do 2. sv. vojne dejansko služila temu namenu, po vojni pa so bila v njej učiteljska (in druga) stanovanja, ji Žirovci še danes pravijo Stara šola. Ko je bilo leta 1970 ustanovljeno Muzejsko društvo Žiri, je bilo določeno tudi, naj bo v njej poslej muzej. In ko so Žiri leta 1994 znova dobilo svojo občino, je postala z delitveno bilanco občine Škofja Loka znova tudi last občine Žiri.

Žirovska pristava je bila ves čas iz dveh poslopij. Prvo je bilo to, o katerem pišemo in je služilo bivalnim, šolskim in muzejskim namenom, drugo je bilo gospodarsko poslopje, ki je sodilo zraven in se nazadnje imenovalo »pri Štalarju« (ime samo po svoje potrjuje, da je bilo nekoč hlev pristave). Obe stavbi sta tvorili arhitekturno celoto, ki je bila med poznavalci visoko ocenjena. Domnevajo tudi – sodeč po oblikovanju izjemnega stopnišča in stebriščne dvorane v prvem nadstropju – da je Staro šolo zgradil isti mojster (oziroma ista gradbena »šola«), ki je postavil Stari Farovž na Mestnem trgu v Škofji Loki (nekdanji sedež SDK) in mogoče tudi kmečki dvorec Visoko. Tega in župno cerkev sv. Martina v Poljanah je zgradil arhitekt Matija Maček (1657-1737); je morda isti gradil tudi Žirovsko pristavo?

Za najnovejšo zgodovino stavbe je bilo usodno in prelomno leto 1998. Na velikonočno nedeljo (12. aprila ob 11.55) je obe stavbi vidno prizadel potres v Posočju. Še bolj usodna pa je bila sobota, 20. junija, ko je bila izvršena ne dovolj premišljena odločitev tedanje občinske oblasti in je bila Štalarjeva hiša, katere streha se je zrušila že kakih deset let pred tem, do tal porušena. Da bi pred rušilno manijo, ki je v Žireh pokončala že skoraj vse stare stavbe (začenši s staro farno cerkvijo), zavarovali, kar je ostalo, je Muzejsko društvo Žiri predlagalo Ljubljanskemu regionalnemu zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine, naj se Žirovska pristava razglasi za kulturni spomenik; zavod je soglašal in pripravil ustrezni odlok, tega pa je 30. oktobra istega leta sprejel občinski svet Občine Žiri. Tako je bil storjen prvi korak na poti temeljite prenove objekta. Naslednjega je naredil inovativni Ernest Mlakar, tedanji gospodar Muzejskega društva Žiri. Leta 1999 se je bistroumno odločil storiti, česar se ni domislil nihče drug: škodo, ki jo je stavbi prizadel velikonočni potres, je prijavil državni potresni pisarni v Bovcu, ta pa je prijavo upoštevala in odobrila sredstva za izdelavo projekta obnove. Projekt so v letu 2000 izdelali arhitekti Beta Poljanšek Koman, Janez Koman in Borut Burger. Prva, ki je svojo vizijo prenove Žirovske pristave predstavila že leta 1988 v diplomski nalogi pri prof. dr. Petru Fistru, je tako postala hišna arhitektka Stare šole, katere novo podobo sooblikuje še danes.

Leta 2001 je Upravna enota Škofja Loka izdala gradbeno dovoljenje, občina pa je na razpisu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije (za dela na področju kulturne dediščine v letih 2002-2003) prvič v zgodovini pridobila državna proračunska sredstva za obnovo kakega kulturnega spomenika v Žireh. Tudi ta dosežek je bil prelomnega pomena; v zahtevnem razpisnem postopku nam je svetoval in posredoval zgodovinar Samo Bevk iz sosednje Idrije, muzealec po stroki, sicer pa že tretjič zapored poslanec v Državnem zboru RS. Poleti 2002 so se začela tudi konkretna gradbena dela in s krajšimi ali daljšimi prekinitvami potekala skoraj sedem let; projekt je s strani Občine Žiri ves čas vodila Ida Filipič, nadziral inženir Boris Rajkovič, izvajal pa SGP Tehnik iz Škofje Loke.

Med prenovo je zaradi pomanjkanja denarja prihajalo do zastojev. V premagovanju le-teh je bila odločilna pridobitev evropskih sredstev. Občina Žiri se je leta 2005 skupaj s projektnimi partnerji (Muzejsko društvo Žiri, Turistično društvo Žiri, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik Celovec) prijavila na razpis Evropske unije (v okviru programa pobude skupnosti Interreg IIIA Slovenija-Avstrija 2000-2006). Zahtevna prijava, ki jo je pripravila in usklajevala Olga Vončina, je bila v drugem poskusu uspešna, z njo so Žirovci dobili več kot 200 tisoč evrov evropskega denarja – kar je dobra četrtina vrednosti celotne prenove, ki je doslej veljala okrog 800 tisoč evrov. Ime projekta, ki je ustrezal evropskim merilom, je: Pozdravljeni ljubitelji utrdb! Pomeni oživitev materialne in duhovne dediščine rapalske meje iz obdobja med obema svetovnima vojnama, njeno varovanje in hkrati poskus trženja v turistične namene. V Muzeju Žiri, ki ima slej ko prej sedež v Stari šoli, smo 29. junija 2007 v že takrat prenovljenem pritličju odprli prvo od novih muzejskih zbirk, imenovano enako kot projekt. Ta je izhodišče, kjer dobijo »ljubitelji utrdb« osnovno informacijo o teh rečeh, potem pa se lahko podajo na ogled bližnjih utrdb na jugoslovanski (Rupnikova linija) in italijanski strani (Alpski zid, Vallo Alpino) rapalske meje …

In kako poslej?

V letih 2006-2009 so bila dela pri prenovi Stare šole z občinskim, državnim in evropskim denarjem uspešno zaključena. Navzven je nova podoba žirovske lepotice vidna že nekaj mesecev, navznoter si jo lahko Žirovci in prijatelji Žirov – tudi v počastitev slovenskega kulturnega praznika – ogledajo v petek, 6. februarja 2009, ob 18. uri. Hkrati se samo po sebi postavlja vprašanje, kakšna bo po novem vsebina objekta? Tistim, ki so že namigovali, da bo tu novo Visoko, lahko odvrnemo, da ne bo. V Stari šoli bosta muzej in knjižnica. Že konec februarja bo v mansardi odprto novo domovanje Krajevne knjižnice Žiri. To bo za hišo pomembno; pomeni, da bo živela, vzdrževana bo in stalno talno ogrevana (tisti, ki se spominjamo zimskega mraza v tej stari kamniti hiši, ga še zdaj čutimo do kosti), vanjo bodo dnevno zahajali ljubitelji knjige, v njej se bo kar naprej nekaj dogajalo.

Kaj pa bodoči muzej? Tudi ta že je. V pritličju je desno od vhoda že postavljena zbirka Pozdravljeni ljubitelji utrdb!, ki mora tu in takšna ostati do konca 2012. Po tem letu bomo namesto nje postavili novo zbirko, ki bo prikazovala celovito podobo dogajanj v 20. stoletju na Žirovskem, zlasti tistih, ki so neločljivo povezana z obema svetovnima vojnama in rapalsko mejo. V pritličju levo je zdaj priložnostna razstava, ki prikazuje potek prenove stavbe in nekaj žirovskih posebnosti; v prihodnje pa bo tu nova stalna razstava, ki bo prikazovala glavne značilnosti Žirov in Žirovcev – da bo obiskovalec od drugod videl, kam in h komu je prišel; tu bo hkrati muzejska sprejemnica in trgovina. Iz pritličja se obiskovalci napotijo v prvo nadstropje. Tu bo na eni strani nova čevljarska zbirka, na drugi pa velika sobana, ki je najbolj imenitna od vseh. Strop je obokan in oprt na dva kamnita stebra. Tu prostor bo večnamenski, namenjen različnim prireditvam (koncerti, literarni večeri, predavanja) in srečanjem (seje, poroke), na stenah pa bodo slike žirovskih slikarjev iz stalne zbirke muzeja. Še višje, na podstrešju, kot rečeno, že nastaja nova knjižnica; vloga kleti, ki je po sanaciji vlage prav imenitna, še ni dokončno izbrana.

Skratka: pred Prešernovim dnevom 2009 v Žireh odpirajo prenovljeni kulturni spomenik, v katerem bosta v prihodnje domovala muzej in knjižnica. To je velika pridobitev za mesto Žiri, ena osrednjih točk žirovske identitete, predvsem pa velika in simbolna zmaga za vse, ki smo si v zadnjih treh desetletjih prizadevali za ohranitev krajevne stavbne dediščine in bili pri tem največkrat poraženi. To pot je drugače.