Kaj Slovenci terjamo?

Jutri mineva 200 let od rojstva Matije Majarja Ziljskega, moža, ki si je upal v prevratnem letu 1848 prvi med Slovenci zapisati in objaviti tedaj nadvse drzne zahteve - te pa so postale jedro osrednjega in še danes ne povsem uresničenega političnega programa Zedinjene Slovenije ...

Kmetijske in rokodelske novice, ki jih je urejal dr. Janez Bleiweis, poznejši oče naroda, so 29. marca 1848 prinesle članek z naslovom, ki se je zgledoval po svetopisemskem božičnem pozdravu: Slava Bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega serca! Naslov ni bil torej nič posebnega, nenavadna in drzna pa je bila vsebina. »Kaj pa mi želimo? … Več stvari; nej imenitnejši pak je: da bode nam slobodno, da moremo v Sloveniji kadar koli hočemo in kakor hočemo po malim v šole in v kanclije vpeljati naš slovenski jezik, da nas ne sme noben narod siliti, ptuj jezik nam nametovati. Italijani imajo v vsih svojih šolah in kanclijah italijanski jezik, Nemci nemški, Magjari magjarski. To je pametno in prav. Nam mora biti naj ljubši pa naš Slovenski jezik! To pravico si moramo tudi mi zadobiti. To je perva potreba! Ako zdaj zamudimo, preti našemu narodu poguba; ali pak zdaj vsi naš jezik in narodnost branimo, čaka našiga naroda gosposka sreča!« Objava teh drznih zahtev ne bi bila mogoča, če se ne bi malo prej, sredi marca, tudi na Dunaju začela revolucija; čas je bil torej prevratnim zahtevam naklonjen in ga je bilo treba izkoristiti. Avtor teh besed pa je bil Matija Majar Ziljski, tedaj 39-letni stolni kaplan v Celovcu. Kot duhovnik je svoje misli podkrepil še z besedami iz Svetega pisma: »Kdor za svoje ne skerbi, je vero zatajil, in je hujši od nevernika!« (Sodobni prevod: »Če kdo za svojce, posebno za domače, ne skrbi, je zatajil vero in je slabši od nevernika.« 1 Tim 5,8)

Svoje misli je Majar nato še stopnjeval in jih publiciral v besedilu z jasnim naslovom: Kaj Slovenci terjamo? Izšlo je najprej kot samostojni lepak, natisnjen 5. aprila v Blaznikovi tiskarni v Ljubljani in ponatisnjen 10. maja 1848 v Novicah. Tudi v tem besedilu izpostavi osrednji pomen narodnosti in jezika. »Slavenska narodnost in slavenski jezik! To je za nas: conditio sine qua non! To se pravi: ali se mi ne oglasimo, kakor svoboden narod in ako svoj jezik ne ubranimo – smo muha, smo kakor riba brez vode, kakor ptica brez perut … za nas je djano. Ako pa mi le samo svojo narodnost in svoj jezik zdaj ubranimo, je vse dobro; ako bi se nam nobena druga želja ne spolnila kakor leta, – je toliko, kakor da bi že vse druge naše želje spolnjene bile.«

Slovenska narodnost in jezik pa bosta po Majarju res na varnem šele, »ako bodemo zjedinjeni«. »Da svojo narodnost in jezik ubranimo in povzdignemo, moramo želeti in terjati: 1. Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. Na Koroškim nas je 116.000, na Štajarskim 378.000, na Kranjskim 438.000, na Goriškim in Teržaškim 217.000, na Banatskim 22.000, Na Vogerskim 60.000 in v Istrii 230.000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki; kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, karkoli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizo poldrugi milijon … naša beseda bode veljala in povsod lehko obstala; dobiček bodemo pa imeli vsi. Mi moramo imeti jeden zbor cele Slovenije, h kterimu morajo priti stališi in poslaniki iz vsih slovenskih krajev in seboj prinesti vse pravice, ktere do zdaj imajo.« Sledijo še druge konkretne terjatve, na koncu pa avtor izpostavi zavedanje, da ne smemo čakati. »Mi se moramo sami za svojo stvar poganjati; ali mi sami za se, za svojo narodno srečo, za jezik in narodnost ne poskerbimo, drugi naravno še manje …«

In kdo je bil Matija Majar, ta za slovensko stvar velezaslužni, a danes skoraj povsem pozabljeni mož? Rodil se je 7. februarja 1909 v Goričah (Görtschach), v Ziljski dolini na Koroškem. V leti 1844-48 je bil stolni kaplan v Celovcu. S svojimi slovenskimi zahtevami je razdražil celovške Nemce, ki so pri škofu dosegli, da ga je ta pozval na zagovor in od njega zahteval, da ne napiše nič prevratnega in slovenskega več. Ker se kaplan tej zahtevi ni uklonil, ga je škof prestavil najprej na Višarje, potem pa v letih 1850-51 še v štiri druge pretežno nemške župnije; leta 1851 je dobil gorjansko župnijo v Ziljski dolini in tu ostal do 1870, ko se je župniji zaradi od kapi ohromele roke odpovedal. Do 1883 je živel od beneficija na Križni gori pri Celovcu, tega leta pa se je preselil v Prago, kjer je živel skoraj slep in v popolni osamljenosti; na to se je obsodil sam, trpeč od zagrenjenosti, silne nezaupljivosti in bolestnega občutka, da ga še vedno nadzirajo. Umrl je 31. julija 1892 v Pragi, pokopan je na Olšanskem pokopališču, kjer še vedno stoji njegov spomenik.

Bil je tudi velik rusofil. Leta 1867 je na veliko narodopisno razstavo v Moskvi poslal imenitno zbirko ziljskih narodnih noš, skrinj in drugih predmetov ter risbe in opise slovenske svatbe; njegova predstavitev je bila spoznana za najboljšo v tem delu razstave. Načrtoval je tudi selitev v Moskvo, kjer so mu obljubili profesuro … In kaj nam pomeni danes? Njegova misel, da se moramo mi »sami za svojo stvar poganjati«, da sami – ker drugi pač ne bodo – poskrbimo »za svojo narodno srečo, za jezik in narodnost«, je po mojem še vedno nadvse aktualna. Zedinjeno Slovenijo smo zamudili, zato moramo tem bolj paziti na slovenščino. Z njo kot narod stojimo ali pademo.