Če bi se denar začel na k

Slovenci imamo radi kulturo, le naš denar je nekako ne vzljubi.

Kranj – Predstavljajte si, da bi največji med slovenskimi pesniki France Prešeren svojo Zdravljico, po osamosvojitvi tudi uradno himno države Slovenije, pisal po naročilu za taisti namen, kakršnega ima to, za potrebe narodove samozavesti tako pomembno besedilo med drugim tudi danes. Sledeč cenovnim tarifam, ki ta čas, najbrž pa že vrsto let, veljajo za tako imenovane svetovalne storitve strokovnjakov državnim organom, da ne omenjamo podjetij, ki so deloma še vedno v državni lasti, bi se naš pesnik za svoje delo kar dobro »pogrel«. Ne bi mu primanjkovalo denarja za vse tuzemske užitke, ki mu jih tako radi pripisujemo in iz katerih je najbrž tudi lažje rasla njegova, danes tako občudovana poezija. Imel bi več denarja in s tem še več svobode, da bi lahko še več ustvarjal. Z nekoliko podjetniške žilice in s kančkom Slovencem sicer lastnega tekmovalnega značaja bi denar vlagal tudi v naše športnike. Ti bi lažje in bolje trenirali, več bi zmagovali, kar pomeni, da bi tudi večkrat slišali slovensko himno in denar bi v čast avtorskih pravic spet kapljal v Francetovo mošnjo. In brali bi njega in še koga nove pesmi.

Žal to 160 let po pesnikovi smrti ni več mogoče. Še vedno pa lahko denar, recimo milijon evrov, ki naj bi jih prejel en sam človek za svoje, pogojno rečeno dobro opravljeno delo v zadnjih nekaj letih, preusmerimo v kulturo. Zadostovalo bi za sto Grumovih nagrad na Tednu slovenske drame, z milijonom bi kupili vse knjižne police in še kaj za novo kranjsko in škofjeloško knjižnico, denar bi bil dober začetek za koncertno dvorano … zagotovo pa bi s tem denarjem pokrili enoletno delovanje vseh kulturnih društev na Gorenjskem. Kultura je, samo denar se še ne začenja na k.