Hodili po terenu, ki drsi

Besedilo: Polona M. Baldasin
Kategorija: Prosti čas / sreda, 4. februar 2009 / 06:00

Te dni je izšel dvojni album "Klasika" Jana Plestenjaka, na katerem je poleg treh novih skladb preporod s simfoničnim orkestrom doživelo 22 njegovih uspešnic.

Dvoranska koncertna turneja se začne 10. februarja z Valentinovim koncertom v Hali Tivoli. Med prijetnim pogovorom (med katerim je izrazil željo, naj ga vendar ne vikam), pa je Jan razkril nekaj podrobnosti o snemanju plošče, zasebnosti in načrtih za prihodnost.

Od kod ideja, da bi posnel album s simfoničnim orkestrom? Je to sledenje nekemu trendu, mogoče povzetek dosedanje glasbene poti?

»To je pregled nad devetimi dosedanjimi albumi, morda tudi želja, da popravim stare grehe, kjer so bile stare skladbe neprepričljive in slabše odpete, nekatere so imele slabo produkcijo. Kljub vsemu so si zaslužile novo preobleko, želel sem jih narediti bolj sveže, orkester pa jim je dodal neko brezčasnost. Seveda smo se projekta lotili moderno, saj nisem želel revijskega zvoka. Izbral sem najboljše glasbenike iz treh orkestrov (SNG Maribor, simfonični orkester RTV Slovenija in orkester Slovenske filharmonije). Koncertni mojster je bil Saša Olejnuk, dirigenta Valterja Sivilottija, ki je pomagal tudi pri aranžmajih za orkester, pa mi je priporočil Arsen Dedić.«

Po enoletnem trdem delu in neskončnih urah v studiu je tu 22 predelav uspešnic in tri nove skladbe. Je album dosegel tvoja pričakovanja?

»Posneti album z orkestrom je en poseben izziv in čudovita, čeprav izčrpavajoča izkušnja. Morda se bo slišalo neskromno, vendar sem prepričan, da smo v produkcijskem smislu naredili presežek. Imam toliko samokritike, da vem, kdaj je zadeva slaba in kdaj dobra. Hodili smo po terenu, ki drsi. Lahko bi vse skupaj izpadlo slabo. Igrati pop tudi za orkester ni bil mačji kašelj, saj je enostavne stvari še težje narediti dobre in zanimive. Veliko dela smo imeli predvsem z izvedbo hitrejših skladb. Projekt smo izpeljali odlično, skladbe zvenijo zelo koloraturno. Seveda je to stvar okusa. Bistveno je, da kvalitetno zadostim sebi in da sam pri sebi naredim korak naprej, da to občuti tudi publika in to mi je najpomembnejše.«

Kako potem gledaš na svoje prve albume?

»Dejstvo je, da svojih prvih dveh albumov ne maram. Se ju ne sramujem, vem, da sta slaba, brez njih pa tudi ne bi bil tu, kjer sem zdaj in kar sem naredil. Pri 18 letih pač nisi toliko izkušen, da bi lahko v svojem ustvarjanju naredil nek presežek. Izkušenost pride z leti. Če kaj ni prišlo čez noč, je bil to moj uspeh. Začel sem iz nule, po 14 letih šolanja. Zdaj se vsi preveč ukvarjajo z videzom in s tem, kako šokirati medije. Šele potem se vprašajo, kaj sploh znajo. Vesel sem, da na svoje prejšnje izdelke gledam kritično, to pomeni, da je napredek in da delam bolje. Ko enkrat te samokritike in navdiha nimaš več, je bolje, da se umakneš.«

Potem je še dovolj navdiha za nove izzive? Še vedno ustvarjaš ponoči, dneve pa prespiš?

»Ne morem zaspati do četrte ure zjutraj. Včasih so noči polne navdiha, drugič prazno buljim v strop. Kdaj se zgodi, da sredi noči napišem novo skladbo, potem pa si jo drug dan (z eno nogo še vedno v postelji in napol gol) še enkrat zaigram in ugotovim, da ni za nikamor. Kdaj pa je lahko inspiracija za cel kup novih skladb že samo nakup stare kitare s posebnim zvokom ali pa sprehod po mestu.«

Sprehod po Strunjanu ali Škofji Loki?

»Sem razdvojen med obema krajema. Rad nekajkrat na teden zamenjam lokacijo in to mi povsem odgovarja. Je pa res, da sem Ločan in rad se vračam v Škofjo Loko. Kdaj tam prespim, ostanem na kosilu, se dobim s prijatelji ... Škofja Loka je lepa predvsem poleti in reka Sora ... ta je sploh mistična. Živeti ob morju pa je spet nekaj posebnega in tam se počutim odlično. Videti je, da sem obsojen na to, da imam blizu vodo.«

Če se vrneva nazaj k novemu albumu ... Uvodni koncert s simfoniki bo 10. februarja v Hali Tivoli. Si večje dogodke, kot je ta, pridejo ogledat tudi tvoji bližnji?

»Seveda, ponavadi koncerte obišče brat, mama pa ima še vedno grozno tremo, da bo šlo kaj po zlu, da bo zmanjkalo elektrike ..., kaj če bom ob glas in podobno. Vendar sem jo tokrat prepričal, da bo v Tivoli vendarle prišla.«

Baje si tudi ti včasih imel strašljivo tremo.

»Res je ... Med nastopi v glasbeni šoli sem kdaj povsem zamrznil. Treme sem se znebil šele po ogromnem številu koncertov. Se pa še vedno kdaj zgodi, da z nastopom nisem zadovoljen. Kdaj pride slab dan, ko ne gre in ni filinga.«

Čeprav se ne maraš fotografirati in snemati, je snemanje albuma spremljala kamera in nastal je 15-minutni dokumentarec ..., je bilo delo zato še težje?

»Že leta prosim založbo, da ne bi nastopal v svojih videih, vendar mi jih ne uspe prepričati (smeh). Načrtnega poziranja ne maram. Dokumentarec pa smo posneli predvsem zato, da ljudem približamo, kako se to dela, koliko časa in priprav vzame takšen izdelek, pa tudi zato, da imam spomin na tako zahteven projekt, ki se ga verjetno lotiš samo enkrat v življenju.«

Kakšne načrte imate po zaključku koncertne turneje?

»Vsaj tri leta in pol počitka in počitnic, čeprav dvomim, da bom sam sebi tako dolgo dal mir, saj vedno najdem kakšne nove izzive.«