Dnevi, ki jih ne pozabiš (3. del)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. februar 2009 / 06:00

Zgodba o srečanju Gregorja z Michaelom

»Dobro se spominjam, bilo mi je komaj 18 let, ko sem slišal, da je v mestu, kjer sem živel, neki mlad fant zbolel za levkemijo. Preko medijev so nas začeli pozivati, naj darujemo kri, da bi mu s tem lahko pomagali. Takoj sem se odločil in to storil, moje podatke pa so potem vnesli tudi v banko podatkov. Kar me je sploh zelo veselilo. Saj veste, človek se zmeraj zelo dobro počuti, če lahko pomaga.«

So vam povedali, da bodo vaše krvne celice potem rešile življenje nekomu v Sloveniji?

»Seveda so mi. To je bil zame eden najlepših dni v življenju. Moram pa povedati, da takojšnji stiki med donatorjem in prejemnikom niso dovoljeni. Zaradi čustvenih reakcij. Vsaj tako pravijo. In zato nama prvi dve leti niso dovolili stikov. Vedel pa sem, kdo je Gregor, kje je doma in pozneje so mi tudi sporočili, kako se počuti. Potem sva si začela pošiljati pisma, e-pošto in te dni je sledilo najino srečanje.«

Je to dober občutek, nekomu rešiti življenje?

»Že … ampak, sem res naredil kakšno veliko stvar? Nisem skočil v ledeno morje, nisem rešil nekoga iz goreče hiše, niti nisem daroval ledvice. Pravzaprav nisem naredil veliko. Darovanje krvi je tako običajno. Z moje strani je to bila majhna stvar.«

Kakšno je bilo srečanje z Gregorjem?

Nisva vedela, kako naj se obnašava, med nama je bila tudi jezikovna pregrada, bila sva zelo previdna v izkazovanju čustev … ampak sedaj, ko sva prišla že malo k sebi, je vse drugače.«

Gregorjevega in Michaelovega snidenja sta se veselili tudi sorodnici Tatjana in Mojca.

Tatjana: »Preko sorodnikov smo izvedeli, da je Gregor zbolel, edina možnost, da mu pomagamo, je bila, da darujemo kri. To smo tudi storili, žal ni bilo med nami nikogar čigar kri bi ustrezala. Potem pa, čez več mesecev, nam je Gregorjeva mamica povedala, da so imeli srečo, da so našli darovalca v Nemčiji, vsem se je oddahnilo in to je bil nepozaben trenutek.«

Mojca: »Bila sem ena prvih, ki ji je Gregorjeva mamica povedala za sinovo bolezen. Ves čas smo ji stali ob strani, z objemi, toplo besedo. Bilo je zelo hudo, ne morem opisati vseh čustev, ob nemoči, ko bi rad kaj storil, pa ne moreš. Upam, da se je v tistih, najtežjih trenutkih, lahko sleherno minuto zanesla na nas.« (Konec)