Pevski zbor vodi Argentinec Diego

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (11)

Najpogostejši slovenski priimki v Mendozi so Bajuk, Bajda, Nemanič, Grintl, Šmon. Najprej sem seveda vprašala po Bajukovih, saj je po zaslugi bivšega finančnega ministra Andreja Bajuka priimek znan tudi v Sloveniji. Te dni jih ni doma, odšli so v Bariloče, kjer imajo družinsko slavje, morda jih srečate tam. Žal so se naše poti križale. Vendar so nam mendoški Slovenci nekaj le povedali o Bajukovih, predvsem o Marku Bajuku. Od njegove smrti je minilo že skoraj petdeset let, vendar ga niso pozabili.

Bajukovi izhajajo iz Bele krajine, pokojni Marko Bajuk je bil profesor, pevovodja, skladatelj, zanimivo je, da je svojo profesorsko pot po prvi svetovni vojni začel na kranjski gimnaziji, nadaljeval v Ljubljani, po drugi svetovni vojni se je kot gimnazijski ravnatelj umaknil na Koroško. Tam so ostali nekaj let, dokler Bajukovi tako kot mnoge druge slovenske družine z majhnimi otroki niso odpluli proti Argentini, kjer so se odločili za Mendozo. Strogi gimnazijski ravnatelj je že po nekaj dneh v begunstvu ustanovil gimnazijo, potem ko je ugotovil, da se ne bodo vrnili domov, tako kot so mislili, ko so se iz Ljubljane odpravljali le z najnujnejšim. Angleži so mu dodelili eno od barak in začel je pouk, dijaki niso izgubili niti enega meseca. Zavedal se je, kako pomembno je za mlade ljudi izobraževanje in v nemogočih razmerah ustanovil šolo, ki je bila kasneje priznana kot gimnazija, enakovredna drugim rednim gimnazijam tistega časa. Marko Bajuk se je tako v zgodovino zapisal kot ravnatelj prve slovenske gimnazije po svetu, ustanovljene v begunstvu.

Po prihodu v Mendozo je Marko Bajuk pri petinšestdesetih delal pri zidarjih, tako kot mnogi drugi, nekako je bilo pač treba preživeti. Nekdanji ravnatelj ljubljanske klasične gimnazije je mešal malto, polagal opeko na opeko tja do svojih osemdesetih let. Umrl je leta 1961, star 79 let, pokopan je v Mendozi. Fizično je delal v visoki starosti, nikoli ni imel pokojnine, saj je iz Ljubljane odšel pri dvainšestdesetih, torej tik pred upokojitvijo. Kot skladatelj in pevovodja je v Mendozi ustanovil pevski zbor, najprej so peli pri nedeljskih mašah, ko so zgradili Slovenski dom, so nastopali tudi na koncertih. Vrhunec slovenskega petja je dosegel leta 1960, ko je v Boenos Airesu ob 150-letnici argentinske neodvisnosti dirigiral združenim slovenskim pevskim zborom, nastopilo je dvesto slovenskih pevcev.

V Mendozi je slovensko petje še vedno priljubljeno, mendoški pevski zbor je lani gostoval v Sloveniji in nastopil tudi v Škofji Loki. Zanimivo je, da zbor že nekaj let vodi Argentinec Diego Bosket, muzikolog, ki ima zelo rad slovenske pesmi, zbor pa pod njegovim vodstvom prepeva tudi indijanske pesmi. Tudi v slovenski skupnosti, ki tako vztrajno ohranja slovenski jezik in navade, se mladi ne ženijo več le med seboj, izbira je premajhna. Saj smo že vsi v žlahti, so mi v šali dejali.

Na večernem koncertu pevskega zbora Lubnik se je predstavil tudi mendoški oktet, manjkal je en pevec, ki je kot tožilec moral v nedeljo zvečer v službo, ker je policija zasegla večjo količino mamil. Tudi Slovenci torej že dolgo niso več samo fizični delavci, mnogi so uspeli.

Poslovno najbolj uspešna slovenska družina v vinorodni Mendozi je Bajdova. V zadnjih šestdesetih letih so izdelali večino sodov za mendoške vinske kleti. Svoje znanje so prinesli iz Slovenije, natančneje iz Čirč pri Kranju. O tem prihodnjič.