Živijo, jaz sem Michael

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 4. oktober 2010 / 06:00

Po kakih pol ure je na bencinsko črpalko, kjer smo ga čakali, prišla naša kijevska naveza, Michael. Peš.

Simpatičen mladec, na prvi pogled mu jih glede na njegov deški obraz ne bi prisodil več kot petindvajset, s kravžlji, ki so mu silili izpod črne čepice s šildom, od katere se v naslednjih treh dneh druženja z nami ni ločil niti za trenutek. Lahkotnega, a gotovega koraka je mimo »stebrov« za točenje goriva prihajal proti nam. Čakajočih v družbi obeh spačkov nas res ni bilo težko zgrešiti. Že na oko se nam je Michael zdel tak, kot smo ga v prihodnjih treh dneh tudi spoznali, nekoliko »na izi«, delujoč tako, kot da je ni stvari na svetu, ki bi ga spravila s tira. Če ni ta ulica prava, bo pa naslednja …, in smo naredili nova dva kilometra po Kijevu. Po Iztoku Mlakarju bi lahko zanj rekli, da je eden tistih, ki tudi vode ne bi zmotili. No, da ne bo pomote, Michael (za nas je bil kar Miha) je bil v Kijevu nedvomno naša »dobra vila«, saj je po naročilu svojega šefa, mojega znanca Anžeta Jereba, ki je pred kakim desetletjem iz Kranja za novimi izzivi odšel v Kijev in tam tudi uspel, dobro poskrbel za nas.

Sem mar pravkar napisal, da je naš Miha prišel peš? Le kam ga bomo dali, smo pomislili takoj, ko je povedal, da je malo zamudil, ker je po mestu precej gneče in je čakal na pravi tramvaj oziroma avtobus? Seveda nekoliko preložimo naš hladilnik in potovalke na zadnjem sedežu in za Kijevski uvod sem dobil novega sovoznika. Najprej naredimo en velik ovinek čez kilometrski most preko Dnepra, saj pred tem ni bilo nobene možnosti, da bi se obrnili nazaj proti centru mesta. Dnepr je precej široka reka in kot je povedal Miha, se sem in tja tudi kopajo v njem, a pred tem še kaj krepkega popijejo, saj reka ni preveč čista. Kultura kampiranja v Kijevu, pa tudi v Ukrajini nasploh ni preveč razvita in mi smo bili v tem smislu bolj posebneži kot ne. Zavili smo torej nazaj proti centru mesta, a kljub temu še ene dvakrat zgrešili. Miha je usmerjal približno takole: ko smo se peljali mimo odcepa, je ponavadi rekel, mislim, da bi morali tu dol … Da je Kijev čisto drugačen če se pelješ sam z avtom, kot pa v tramvaju ali avtobusu, je še dejal.