Iz starih časov: Da te Hudič ne (p)oserje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. januar 2009 / 06:00

Še vedno smo pri Trubarjevem prevodu in razlagi Razodetja iz leta 1577 oziroma pri izbranih odlomkih iz tega dela, kakor jih je v letu 2008 v knjižici Trubarjevo razodetje izdal, prevedel in komentiral Mihael Glavan.

Trubarjeva teza (v komentarju XVI. poglavja Razodetja) je, da »Bog antikriste že zdaj duhovno in telesno kaznuje«, pri čemer med antikriste prišteva tudi visoke katoliške grešnike. »Antikristove škofe, duhovnike in njihove tovariše često prizadevajo tudi telesni tvori, kakor je sifilis /pri Trubarju: francoska bolezen/, rakasti tvori, angleška gniloba /agleški put/ in druge čudne bolezni.« V nadaljevanju navaja primere, ki so se zgodili »v našem času« tako v nemških kot v slovenskih deželah. »Pred dvajsetimi leti je tudi magdeburški škof pomagal oblegati, napadati in osvojiti to mesto. Ko je ošabno jezdil v mesto, ga je med ježo popadla krvava griža, da je takoj umrl, njegov brat, ki je postal škof za njim, pa je tudi kmalu končal. Pred petinštiridesetimi leti je bil v Augsburgu mogočen knez, ki se je imenoval Feliks Barteperg. Na neki gostiji je ostro pretil lutrskim, da hoče do ostrog jezditi v njihovi krvi, a se je še isto noč v spanju zadušil z lastno krvjo.«

Podobno se je godilo na Kranjskem. »Zavedamo se in pomnimo tudi, kako se je zgodilo z ljubljanskim škofom Urbanom Tekstorjem ali (T)Kalcem, ki je preganjal in lovil naše pridigarje in prave kristjane (in kakor nekateri pripovedujejo, zastrupil nekega škofa in učitelja avstrijskih deželnih stanov v Novem mestu pri Dunaju), ostro pretil lutrskim v Ljubljani in si v Donauwörthu zgodaj zjutraj še na tešče zlomil tilnik. Peter Seebach, ki je bil škof za njim, je tudi v hudem mrazu ulovil hrvaškega pridigarja gospoda Gregorja Lahoviča, ga zvezal in vrgel v ječo, da je na rokah in nogah tako ozebel, da ima še zdaj hrome roke. Sam je na božični večer nenadoma umrl, sedeč pri večerji. Prav tako se je dogodilo tudi Primožu Škofiču in Andreju Štamicerju, ljubljanskima kanonikoma, in enako tudi Juriju Dragoliču, črnomaljskemu župniku, ki so iz strahu in zaradi koristi zapustili pravo vero, jo zatajili in postali vernikom sovražni. Škofič si je tudi vrat zlomil, Štamicer se je zgrudil in nenadoma umrl, ko je hotel piti vodo iz vedra, Dragolič pa je končal kričeč, zmeden in obupujoč. Skratka, vsi tirani in mameluki, ki so od začetka sveta sovražili, preganjali, mučili in morili prave kristjane, so v zlu končali. Zato so prav povedali stari kristjani: 'Ne igraj in ne šali se s svetniki, da te Hudič ne (p)oserje.' To se pravi, ne norčuj se iz pravih kristjanov (kajti vsi pravi kristjani so svetniki, kakor smo dovolj izpričali spredaj v Pismih sv. Pavla) in jih ne sovraži, sicer ti bo Zlodej dal zlo plačilo. O tem tukaj pravijo angeli: 'O Bog, ti si pravičen, ker tudi svetnikom daješ piti kri.'« Verjemi, kdor more. Trubar je bil v svoji veri tako goreč, da je očitno verjel, kako je vse to, kar je pisal, tudi res. Sodnega dneva ne le, da se ni bal, pričakoval ga je z – veseljem …