Praznovala 104. rojstni dan

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 19. maj 2014 / 11:35

Prvega maja je Ivanka Ažman iz Mojstrane praznovala svoj 104. rojstni dan. Najbližja soseda Planinskega muzeja v Mojstrani živi mirno življenje – samostojna v svoji hiški, a ves čas obkrožena z ljubečo družino.

Mojstrana – Ivanka Ažman se je kot Kramarjeva rodila na Jesenicah, 1. maja daljnega leta 1910. Še zdaj ponosno pove, da je bila v mladosti bistro dekle. »Same najboljše ocene sem imela v spričevalu! Tri leta sem bila pri računstvu najboljša. Pred časom sem enemu od vnukov kazala spričevalo. Na koncu piše, da sem sposobna za nadaljnje šolanje ... A kaj, ko za to pri nas ni bilo denarja,« spregovori o skorajda edinem obžalovanju v življenju.

Drugače je zadovoljna, pravi. Mladost je preživela na Jesenicah; rada se spomni, kako je mama kuhala zajtrke in malice za delavce v železarni, ona pa jim je hrano vsak dan raznašala na delovna mesta. V majhno hiško tik ob Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, ki ji jo je bil namenil oče, se je z možem in dvema otrokoma, Stanislavo in Jankom, preselila leta 1952 in tam preživela vse življenje. »Na morje takrat ni­smo hodili. Ves dopust sva z možem porabila za to, da sva pripravljala drva za zimo,« pove, kako težko je bilo včasih življenje.

Čeprav v zadnjih letih slabše vidi in sliši, še vedno živi sama. »Sem skromna,« pravi odločno. »Malo jem: zjutraj in zvečer mleko in kruh, popoldne mi pa kosilo prinesejo. Nisem izbirčna, z vsem sem zadovoljna.«

Otroka z družinami pa jo redno obiskujeta in skrbita zanjo. Pravita, da ni zahtevna. Če je lepo vreme, se še vedno sprehodi po terasi za hišo. Najbolj pa je vesela, če kdo pride na obisk. Tako se je v ponedeljek posebej razveselila župana Jureta Žerjava, ki je s šopkom rož zdaj že tradicionalno prišel voščit najstarejši občanki Kranjske Gore. Takoj ga je prepoznala in z veseljem povedala, da še spremlja dogajanje okoli sebe. »Nov most je bil zgrajen v Mojstrani,« je takoj odgovorila na vprašanje o tem, kaj je bilo v zadnjem letu novega. Še raje pa obuja spomine na svoja mlada leta, posebej na šolske dni. Spomni se tako rekoč vseh pesmi, ki se jih je naučila kot šolarka, celo eno v hrvaškem jeziku je zrecitirala, ne da bi se enkrat samkrat zmotila.

Dnevi ji minevajo v miru in počasi. Malo podremlje, razveseli se vsakogar, ki pride naokrog. Zadovoljna je, ker so vsi njeni blizu, v Mojstrani. Ima dva vnuka in štiri pravnuke ter prapravnukinjo Tinkaro, ki se rodila leta 2010, natančno sto let za svojo praprababico.