Med popevkami in operami

Koncerti AEDE in umetniškega programa ARS - Zvoki in barve Brda se nadaljujejo, 10. januarja je nastopil edinstven slovenski vokalni trio Eroika s Simfoniki RTV Slovenija in dirigentom Patrikom Greblom, ki je tudi tako rekoč ansamblov umetniški vodja.

Na Brdu smo tokrat prisluhnili edinstvenemu vokalnemu tercetu - pop klasičnemu triu (kot se sami imenujejo) Eroika. Sestavljajo ga trije šolani pevski solisti: tenorista Metod Žunec in Aljaž Farasin ter baritonist Matjaž Robavs, spet navedeni v drugačnem vrstnem redu, kot je običajno v stroki. Nastopili niso sami, temveč z drugim državnim simfoničnim orkestrom Simfoniki RTV Slovenija in dirigentom Patrikom Greblom. Ta je tudi njihov neformalni umetniški vodja, prvi, ki jih je v tej zasedbi povabil na eno od številnih državnih proslav (leta 2006, takrat so zapeli njegovi priredbi Ko zvonovi zapojo Andreja Šifrerja in Ko mene več ne bo avtorjev Saša Fajona in Draga Misleja).

Patrik Greblo je bil tudi tokrat aranžer večine predstavljenih del in torej nekakšen »spiritus agens« popevkarske glasbe, ki je tokrat prednjačila. Ne morem se sicer strinjati z vsemi Greblovimi priredbami, četudi mu v večini primerov tečeta tako vokalna kot inštrumentalna linija dovolj urejeno, pa tudi z vertikalo (harmonijami) nima težav. Seveda je vse skupaj naravnano na učinke, kar je samo ena od socioloških funkcij zabavne glasbe. In zabavali se tokrat smo: tudi na račun nekaterih komentarjev, ki si jih je v imenu slovitih solistov (pravzaprav treh tenorjev, ki so še pred nedavnim skupaj peli: Joséja Carrerasa, Placida Dominga, Luciana Pavarottija ali pa npr. matere in hčerke Baltsa) privoščil očitno vodilni iz tria Eroica, baritonist Matjaž Robavs. Kljub vsemu je njihov uspeh nedvomen, saj so v teh dobrih dveh letih nastopali na razprodanih koncertih, njihov diskografski prvenec, zgoščenka iz lanskega leta je bila deležna platinaste naklade. Pred nami je že njihovo novo diskografsko delo, DVD. Skratka, gre za komercializacijo glasbe v najbolj plemenitem pomenu te besede.

Poleg uvodne inštrumentalne priredbe Patrika Grebla priljubljene zborovske skladbe Triglav Jakoba Aljaža je bilo na vrsti vsega skupaj in spet v enem samem zamahu 16 popevk - priredb O. Naberja, A. Šifrerja, S. Fajona, T. Hrušovarja, E. Hrovatina, Ž. Joksimovića, A. Lare, V. Kreslina, J. Privška, K. Kovača, M. Legoviča, P. Grebla, E. Moricconeja in N. Kalogjere; vmes pa še dvoje opernih priredb, in sicer popularnega Zbora sužnjev iz Verdijevega Nabucca in arija Nessun dorma/Nihče ne spi iz Puccinijeve opere Turandot. Bilo je spet vse (pre)ozvočeno, ne le pevski solisti, tudi orkester, celo nekateri inštrumenti! Navkljub že preizkušeni dvorani bi lahko marsikaterega poslušalca prikrajšali za kakšen preveč slišani fon oziroma son. Slišali smo pevske interpretacije praviloma in večinoma v slovenskem jeziku, torej veliko več slovenskega, kot če bi denimo gostovala katera od naših oper, kajti njihove produkcije so v zadnjih letih le v izvirnih, torej tujih jezikih. Pri tem je Eroika veliko na boljšem, njihova dikcija vseh odpetih besedil je bila povsem korektna. Tudi ravnotežje vseh treh pevskih glasov, dveh tenorjev (lirski in epski) in baritona je dovolj prilagodljiva, v enoglasnem petju čista, v triglasju dovolj barvno zanimiva. Nedvomno gre za njihov programski, izvedbeni in tudi modni uspeh, ki ga večina občinstva zna ceniti. Po uri in pol neprekinjenega nastopa je občinstvo priploskalo ponovitev dveh uspešnic tega večera: Hrušovarjevega Dneva ljubezni in Legovič-Mislejevega Zate/Lahko noč Piran.

Že mesec dni pred petim in hkrati zadnjim koncertom AEDE lahko 14. februarja optimistično pričakujemo napovedani sklep prve sezone z zvezdami slovenskega baleta v izvedbi obeh operno-baletnih ansamblov SNG Ljubljana in Maribor, tedaj seveda v že v novi in izključno baletno-plesni in glasbeni luči na Valentinovem baletu.