Sedmica: Šklepetanje z zobmi

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. januar 2009 / 06:00

Na začetku tedna se je evropski komisar za energijo Andris Piebalgs pred svetovno javnostjo šopiril, češ da bo s prstom pokazal na tistega, ki si je državam članicam Evropske zveze v teh mrzlih zimskih tednih drznil vsiliti energetsko krizo, če plinski oligarhi z vzhoda pipe, prek katere se omrežje polni, nemudoma ne obrnejo nazaj v pravo smer. Plinsko ožilje je še vedno brez energije, gospod Piebalgs pa je (vsaj za moj okus) izpadel kot pravi lolek, ko je prek svojega tiskovnega predstavnika sporočil, da javnega pranja umazanega perila ne bo, ker na evropskem komisariatu za energetiko menda »ne bodo delali preuranjenih zaključkov«.

Medtem ko dobršen odstotek Evropejcev šklepeta z zobmi, se trgovci s plinom iz nekdanje Sovjetske zveze medsebojno (verbalno) obdelujejo in ponižujejo. Recimo: namestnik direktorja ruskega plinskega oligarha Gazproma Aleksander Medvedjev je ukrajinski strani očital, da se »vede kot norec z britvijo v roki«. Ukrajinski predsednik Viktor Juščenko nekdanjim bratom po revoluciji nikakor ni ostal dolžan in je rusko početje primerjal kar z nacističnim obleganjem Leningrada med drugo svetovno vojno.

Za tiste, ki zmrzujejo, je čisto vseeno, kdo laže oziroma kdo je pri vsej zadevi nedolžen; se razume, če je sploh kdo nedolžen. Po drugi strani pa je res, da človek ne more obljubljati nečesa, česar izpolnitev ni v njegovi moči. Še najmanj javno ne. V mislih imam tega istega Aleksandra Medvedjeva, ki Ukrajince vzvišeno zmerja z norci z britvijo v roki in Američanom (pogojno rečeno) podtika vlečenje prikritih potez iz ozadja, na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu pa je navzočim sveto obljubil, da dobave ruskega plina v Evropo več ne bodo motene. Po drugi strani je res tudi to, da dogovor o strateškem partnerstvu med Ukrajino in ZDA predvideva sodelovanje pri plinu, Ukrajina pa plina sploh ne pridobiva. In še to drži, da je lastništvo naftnih in plinskih zalog na območju Kaspijskega jezera še vedno nerazčiščeno. Povedano drugače, krog vpletenih v aktualno plinsko krizo je precej širši, kot se na prvi pogled zdi.

Ne glede na to, kdo vse ima prste vmes in kaj vse je predmet spora, gre v plinski vojni vendar predvsem za merjenje moči med EZ in Rusijo. Ali, konkretneje, za konflikt interesov, ki dominirajo v projektih Nabucco in Južni tok.

Plinovod Nabucco je projekt Evropske zveze, ki naj bi se napajal iz kaspijskega bazena oziroma v Azerbajdžanu, povezoval pa naj bi Avstrijo, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo in Turčijo. Cilj projekta je osamosvojitev EZ izpod ruske energetske nadoblasti. Njemu neposredna konkurenca je plinovod Južni tok, ki ga načrtuje Rusija. Ta naj bi v dveh krakih povezoval Bolgarijo, Srbijo, Madžarsko, Slovenijo, Avstrijo, Italijo in Grčijo, ožilje plinovoda pa naj bi bilo speljano mimo Ukrajine.

Kakorkoli bo vladni predsednik Borut Pahor v skorajšnjem pogovoru s prvim možem Gazproma Aleksejem Millerjem manevriral in na mednarodnem plinskem parketu plesal nasploh, je za Slovenijo pomembno dvoje: prvič, nemotena preskrba s plinom, in drugič, čim manjša odvisnost od posameznih plinskih oligarhov.