Rad v gozdu in na planini

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / sreda, 14. januar 2009 / 06:00

Na blejskem gozdnogospodarskem območju so lani za skrbnega gospodarja gozda izbrali Martina Zupanca iz bohinjske Srednje vasi. Čeprav je prejšnji torek dopolnil devetdeset let, tudi pri teh letih še vedno poprime za lažja gozdna dela in dela skodle.

V Bohinju skorajda ni velikih kmetij. Kakšna je vaša?

»Včasih je bila to srednje velika kmetija, zdaj je kajža. Vse zemlje je triindvajset hektarjev, od tega je okrog sedemnajst hektarjev gozda, drugo so pašniki in obdelovalna zemlja. Poleg gozdarstva je glavna dejavnost govedoreja, v hlevu imamo štiri repe.«

Živino poleti pasete na planini?

»Poleti grem z živino za štiri mesece na Uskovnico. Tam pasem živino, oddajam apartma za šest oseb in se ukvarjam z zelišči.«

S čim na primer?

»Izkoristiti hočem vse, kar raste okoli nas. Iz ribeza, ki sem ga zasadil, pripravljam ribezovo žganje. Okrog staje poskušam vzgojiti plemenito moravsko jerebiko, ta se razlikuje od naše, in tudi iz nje delam žganje. Visokogorski bezeg, ki raste samodejno, uporabljam za uravnavanje krvnega tlaka.«

So gozdovi v bližini doma?

»Najbližji gozd je pol ure hoda od doma. Gozdna posest leži na platoju Lom pod Uskovnico in na planini Šeh v revirju Zgornja dolina. Prevladujejo mešani smrekovo bukovi gozdovi, vmes so tudi plemeniti listavci.«

Je ves gozd v strmini?

»Gozd na Lomu je valovit, vendar so vmes kotanje, ki se iz zraka komaj kaj vidijo, spravilo lesa pa je težko. Štiri hektarje gozda je varovalnega, tam sem doslej le štirikrat sekal drva in malenkost smreke.«

Če primerjate posek in spravilo lesa nekoč in danes …

»Razlika je zelo velika. Nekdaj smo za delo v gozdu uporabljali ročno žago, cepin, voz, sani, konja, danes imamo motorno žago, traktor, vitlo … Delo v gozdu je tudi zelo nevarno, enkrat bi me kmalu ubilo, a sem imel veliko srečo in sem jo odnesel le s prebito ustnico.«

V gozdu ste delali že kot otrok …

»Ko sem bil star šest let in enajst mesecev, mi je umrl ata, pri dvanajstih letih in desetih mesecih pa še mama. Formalno sem že pri trinajstih letih in pol postal gospodar, tudi zdaj, pri devetdesetih letih, sem še vedno gospodar. Kmetijo bo prevzel sin, potem pa kdo od vnukov.«

Kdaj je bilo za gozd, gozdarstvo in za kmeta bolje – v socializmu ali v kapitalizmu?

»V nekaterih stvareh je bil socializem za kmeta boljši kot kapitalizem. V kapitalizmu imajo perspektivo le velike kmetije, dejansko pa se posest še naprej drobi. Kmetije v Bohinju so že tako in tako majhne, vendar se še zmanjšujejo.«

Ali ni delitev solastniških deležev značilna tudi za agrarne skupnosti?

»Deleži se nekdaj niso delili, vezani so bili na kmetijo, z njimi so upravljali vsakokratni gospodarji kmetije. Po zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic je za vse vrnjeno premoženje treba speljati dedni postopek, po katerem pa so do deleža upravičeni vsi dediči. Število solastnikov se je s tem bistveno povečalo.«

Kakšna je prihodnost majhnih bohinjskih kmetij?

»Perspektiva je slaba. Vse več je praznih hlevov, zaraščanje se nadaljuje. Na planini Uskovnica so bili nekdaj v višjem delu sami rovti, zdaj pa je na nekaterih mestih že tako zaraščeno, da se že težko prebiješ skozi. Tudi na domačem pašniku vidim, da bi se hitro zarasel, če ga ne bi sproti čistili.«

Da je gozd kmetova rezerva, se je izkazalo tudi ob velikem požaru v Srednji vasi leta 1949 …

»Takrat smo obnovili domačijo z dohodkom od prodanega lesa in z ugodnimi posojili. Pravi gospodar ima tudi danes gozd za nekakšno hranilnico, v katero poseže ob nesreči ali drugih izrednih dogodkih.«

Greste tudi pri teh letih še v gozd?

»Seveda grem, vendar delam le lažja dela. Ko, recimo, spravljamo les, jaz vozim traktor, sin pa privezuje hlode. Še vedno pa delam skodle.«

Le za domače potrebe ali tudi za prodajo?

»Skodle naredim iz vsega lesa, ki je za to primeren. Večino jih delam za dom, a če je priložnost, jih tudi prodam. S skodlami imam pokrite strehe na stavbah na planini in na seniku.

Ste jih veliko naredili doslej?

»Dvajset tisoč zanesljivo!«

Izkoristite vsako leto ves možni posek?

»Sekamo le po potrebi oz. manj, kot bi lahko. Kjer je spravilo težavno in so veliki stroški, se ob sedanji odkupni ceni lesa skorajda ne splača sekati.«

So vaši gozdovi dobro ohranjeni?

»Ko sem postal gospodar, so bili gozdovi dobro zaraščeni in take bom tudi prepustil svojemu nasledniku. V teh letih sem tudi spoznal, da je sekanje »na luknjo« boljše za gozd kot redčenje posameznih dreves.«

Ali vam divjad povzroča kaj škode v gozdu?

»Največ škode je na jelki, srnjad ji poščiplje vršičke, to pa otežuje rast in razvoj.«

Pred kratkim ste dobili priznanje kot skrbni gospodar gozda. Kaj pomeni biti skrben gospodar?

»Gospodarjenje z gozdom ni le to, da posekaš in odpelješ iz gozda najboljši les, ampak je še marsikaj drugega. Najpomembnejše je, da zagotavljaš enakomerno rast, neguješ mlade sestoje in po poseku vzpostaviš gozdni red.«

Pravijo, da ste tudi dober poznavalec zakonov …

»Poznam predvsem zakon, ki zadeva agrarne skupnosti. Težko razumem, da strokovne službe pri pripravi zakona o vnovični vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic niso upoštevale naših predlogov. Če bi v zakon zapisali, da se to premoženje vrača tako, kot je bilo odvzeto, bi upravne enote prikrajšali za številne zahtevne upravne postopke, sodišče pa bi razbremenili vseh dednih postopkov.«

Veliko prisegate na domača, naravna zdravila …

»Če sem prehlajen, jem kvas. In če bi me zgrabil rak, bi se tudi zdravil s kvasom. Za želodčne bolnike je odlično zdravilo surovo kislo zelje, drisko preganjam z žganjem, v katerem je namočena encijanova korenina, za uravnavanje tlaka je dober plešec, za odvajanje vode je čaj iz »pokovcev« …«