Ujeta v času

Zgodba o ženski, ki sem jo občudovala

Žal je imelo srečanje eno odločilno nerodnost: Paolo je bil poročen. Rebekine besede, da bo ženo zapustil - in to pri petinšestdesetih letih - se mi sploh niso zdele verjetne. A prav to se je zgodilo …

Naokoli sta se pripeljala sredi lanskega decembra. Najprej mi je padel v oči večji in boljši avto, pred tem se Rebeka za avtomobile ni kaj dosti brigala. Bila sem iskreno vesela, da jo spet vidim in tudi njen Paolo mi je bil všeč. Pred nami je bil dolg večer, ko smo se posedli za mizo in klepetali in klepetali.

»Moraš napisati najino ljubezensko zgodbo,« je dejal in objel Rebeko okoli vratu.

Potem se je s svojimi spomini preselil skoraj pol stoletja nazaj, v čas, ko je srečal ljubezen svojega življenja.

 

»Doma smo bili revni, zato nisem mogel nadaljevati šolanja tako kot tisti, bogatejši sošolci. Našel sem si delo in več kot dve plači sem potem dal za verižico, ki sem jo kupil Rebeki za 16. rojstni dan. Kako sem bil ponosen, ko jo je nosila! A kaj, ko nama je usoda zmešala štrene, ona je spoznala Ernesta, ki je izhajal iz družine, ki je imela tudi nemško-avstrijske korenine. Naj povem, da so bili v Argentini priseljenci iz Evrope zmeraj zelo spoštovani, bili so nekaj posebnega. Tudi Slovenci, da ne bo pomote. Ko sem nekega dne potrkal pri Rebekini mami, sem jo našel v solzah. Povedala mi je, da je hči zbežala od doma in se poročila s tistim »pritepencem«. Takrat se mi je porušil svet, zjokal sem se kot otrok. Napisal sem ji dolgo pismo, kajti njena mama mi je obljubila, da ji ga bo poslala. Toda odgovora nanj nisem nikoli dobil. Čas je počasi zabrisal rane, našel sem dekle, rodili so se otroci, toda spomini na Rebeko so ostali živi. Lahko si predstavljaš, kako sem obstal, zadet od strele, ko sem jo, po dolgih letih, spet zagledal pred seboj. Odtaval sem domov, povedal ženi, da odhajam, ni mi branila, nenazadnje sva bila poročena že več kot trideset let. Le otroci niso mogli verjeti ušesom, da jih bom zapustil zaradi ženske, ki me je, na nek način, pustila nekoč na cedilu.«

Ker ne razumem špansko, je morala Rebeka prevajati njegov dolg samogovor, občasno sta se vmes spričkala, kajti videti je bilo, da nekaterih stvari sama ni želela pogrevati.

»Mama je dolga leta hranila verižico, ki mi jo je kupil, in šele danes, po mnogih letih, jo lahko brez slabe vesti nosim,« je dejala Rebeka.

Odločitev, da se Paolo preseli k njej, v Avstrijo, je padla čez noč. Tvegal je vse, kar mu je bilo do takrat drago in pri srcu, zapustil je preteklost in se podal v negotovo prihodnost. Najbolj so ga skrbele zime, saj jih ni bil vajen. A se je tudi temu »problemu« privadil. Le jezik mu dela težave, saj bi rad bil v kakšni družbi tudi »glavni«, a kaj, ko mu mora Rebeka prevajati vse, kar kdo izreče.

Moti ga tudi to, ker mora živeti na njen račun. V Argentini ne poznajo pokojninskega sistema, kot je v navadi v Evropi, tam bi moral delati do smrti. Zoprno in poniževalno bi se mu zdelo, če bi mu Rebeka očitala, da nima lastnega denarja.

Ko smo se usedli k večerji, pa mi je vseeno »podrobil«: Zmeraj se jeziš nad tistimi, ki gledajo mehiške nadaljevanke. Tega, da pa ima tvoja najboljša prijateljica za seboj podobno zgodbo, pa ne pomisliš.«

Ostala sem brez besed, le veliko sreče sem jima zaželela. Njemu, da bo znal ohraniti stike z otroki, njej, da bo tudi sama pomagala hčerki, da jo bo (končno) razumela.

Življenje je včasih res nepredvidljivo in medtem ko sem poslušala Rebeko in Paola sem, razmišljala tudi o tem, da nam usoda - že kako - nameni tisto, kar nam je določila že ob rojstvu. V zadnjih dvajsetih letih sem slišala že več kot tisoč zgodb, mnoge so bile neverjetne in tudi nelogične, a vseeno so se zgodile. A če dobro premislim, ljudje naredimo marsikateri korak, tudi rizični, predvsem zato, ker želimo biti srečni.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / torek, 25. avgust 2009 / 07:00

Tvegana igra s potepuškimi živalmi

Mikrosporija spada med deset najpogosteje prijavljenih nalezljivih bolezni, največkrat zbolijo otroci. Neposredno se prenaša z dotikom z obolelo živaljo, najpogosteje z mačkami, lahko tudi s psi, zajc...

Objavljeno na isti dan


Radovljica / petek, 4. november 2011 / 07:00

Nadomestni avtobusni prevoz

Lesce - Zaradi vzdrževalnih del na progi bodo jutri, v soboto, 5. novembra, Slovenske železnice organizirale nadomestni prevoz med postajama Lesce-Bled in Jesenice. Nadomestni pr...

Prosti čas / petek, 4. november 2011 / 07:00

Se počasi daleč pride

V Kulturnem domu Janka Kersnika Lukovica je danes, 4. novembra, koncert slovenskega kantavtorja in pesnika Adija Smolarja. Organizator koncerta je Kulturno umetniško društvo Jožeta Karlovška iz D...

Šport / petek, 4. november 2011 / 07:00

Poraženi po kazenskih strelih

Jesenice - V 18. krogu lige EBEL so hokejisti Acroni Jesenic gostovali pri vodilnem Liwest BW Linzu. Vloga favoritov je seveda pripadala črnim krilom, ki so imeli tudi bučno podp...

Šport / petek, 4. november 2011 / 07:00

Nogometaši Šobca Lesc povečali vodstvo

Kranj - Minuli konec tedna so se odigrale tekme desetega kroga v obeh nogometnih ligah Gorenjske, rezultati pa so bili večinoma pričakovani. V prvi gorenjski ligi še naprej pridn...

Kronika / petek, 4. november 2011 / 07:00

Nesreče

Usoden padec v globino Kranj - V ponedeljek ob 10.30 se je na Kokrici zgodila huda delovna nesreča, v kateri je umrl 46-letni delavec. Policisti so me...