Ujeta v času

Zgodba o ženski, ki sem jo občudovala

Naokoli sta se pripeljala sredi lanskega decembra. Najprej mi je padel v oči večji in boljši avto, pred tem se Rebeka za avtomobile ni kaj dosti brigala. Bila sem iskreno vesela, da jo spet vidim in tudi njen Paolo mi je bil všeč. Pred nami je bil dolg večer, ko smo se posedli za mizo in klepetali in klepetali.

»Moraš napisati najino ljubezensko zgodbo,« je dejal in objel Rebeko okoli vratu.

Potem se je s svojimi spomini preselil skoraj pol stoletja nazaj, v čas, ko je srečal ljubezen svojega življenja.

»Doma smo bili revni, zato nisem mogel nadaljevati šolanja tako kot tisti, bogatejši sošolci. Našel sem si delo in več kot dve plači sem potem dal za verižico, ki sem jo kupil Rebeki za 16. rojstni dan. Kako sem bil ponosen, ko jo je nosila! A kaj, ko nama je usoda zmešala štrene, ona je spoznala Ernesta, ki je izhajal iz družine, ki je imela tudi nemško-avstrijske korenine. Naj povem, da so bili v Argentini priseljenci iz Evrope zmeraj zelo spoštovani, bili so nekaj posebnega. Tudi Slovenci, da ne bo pomote. Ko sem nekega dne potrkal pri Rebekini mami, sem jo našel v solzah. Povedala mi je, da je hči zbežala od doma in se poročila s tistim »pritepencem«. Takrat se mi je porušil svet, zjokal sem se kot otrok. Napisal sem ji dolgo pismo, kajti njena mama mi je obljubila, da ji ga bo poslala. Toda odgovora nanj nisem nikoli dobil. Čas je počasi zabrisal rane, našel sem dekle, rodili so se otroci, toda spomini na Rebeko so ostali živi. Lahko si predstavljaš, kako sem obstal, zadet od strele, ko sem jo, po dolgih letih, spet zagledal pred seboj. Odtaval sem domov, povedal ženi, da odhajam, ni mi branila, nenazadnje sva bila poročena že več kot trideset let. Le otroci niso mogli verjeti ušesom, da jih bom zapustil zaradi ženske, ki me je, na nek način, pustila nekoč na cedilu.«

Ker ne razumem špansko, je morala Rebeka prevajati njegov dolg samogovor, občasno sta se vmes spričkala, kajti videti je bilo, da nekaterih stvari sama ni želela pogrevati.

»Mama je dolga leta hranila verižico, ki mi jo je kupil, in šele danes, po mnogih letih, jo lahko brez slabe vesti nosim,« je dejala Rebeka.

Odločitev, da se Paolo preseli k njej, v Avstrijo, je padla čez noč. Tvegal je vse, kar mu je bilo do takrat drago in pri srcu, zapustil je preteklost in se podal v negotovo prihodnost. Najbolj so ga skrbele zime, saj jih ni bil vajen. A se je tudi temu »problemu« privadil. Le jezik mu dela težave, saj bi rad bil v kakšni družbi tudi »glavni«, a kaj, ko mu mora Rebeka prevajati vse, kar kdo izreče.

Moti ga tudi to, ker mora živeti na njen račun. V Argentini ne poznajo pokojninskega sistema, kot je v navadi v Evropi, tam bi moral delati do smrti. Zoprno in poniževalno bi se mu zdelo, če bi mu Rebeka očitala, da nima lastnega denarja.

Ko smo se usedli k večerji, pa mi je vseeno »podrobil«: Zmeraj se jeziš nad tistimi, ki gledajo mehiške nadaljevanke. Tega, da pa ima tvoja najboljša prijateljica za seboj podobno zgodbo, pa ne pomisliš.«

Ostala sem brez besed, le veliko sreče sem jima zaželela. Njemu, da bo znal ohraniti stike z otroki, njej, da bo tudi sama pomagala hčerki, da jo bo (končno) razumela.

Življenje je včasih res nepredvidljivo in medtem ko sem poslušala Rebeko in Paola sem, razmišljala tudi o tem, da nam usoda - že kako - nameni tisto, kar nam je določila že ob rojstvu. V zadnjih dvajsetih letih sem slišala že več kot tisoč zgodb, mnoge so bile neverjetne in tudi nelogične, a vseeno so se zgodile. A če dobro premislim, ljudje naredimo marsikateri korak, tudi rizični, predvsem zato, ker želimo biti srečni.