Iz starih časov: Zakaj je prestopil k evangeličanom

Zvone Štrubelj skuša v knjigi Pogum besede pojasniti tudi, zakaj je Trubar prestopil od katoličanov k evangeličanom.

»O prestopu v Evangeličansko cerkev nimamo nobenega dokumenta. O tem, kako je ta prestop potekal, prav tako ne. Je bil to Trubarjev zavesten korak ali ne? Tudi to je ostalo do danes nerešeno vprašanje. Rolf-Dieter Kluge dvomi, da bi Trubar to izrecno želel in iskal. 'Če se je Trubar s tem korakom zavestno odločil za luteranstvo, je vprašljivo. V kompliciranih političnih in cerkvenih odnosih na Kranjskem notranjeprotestantski spori niso igrali tako velike vloge kot v nemških deželah. Kranjskim privržencem reformacije je šlo predvsem za zagotovitev svobode veroizpovedi v odnosu do rimske kurije in v odnosu do deželnega glavarja. Zato je bila potrebna solidarnost in enotnost, za kar se je Primož Trubar zavzemal tudi pozneje.' Tu gre za najnovejši zapis dobrega poznavalca Trubarjevega življenja in dela in tudi specialista za razvoj protestantizma v Nemčiji. Tudi sam sem prepričan, da je Trubar zamenjal krovno cerkveno organizacijo le iz življenjske nuje. V bistvu pa je nadaljeval že začeto pot reforme, za katero se je zavzemal v sedemnajstletnem obdobju duhovniškega delovanja v Katoliški cerkvi …«

Štrubelj navaja tudi razloge, ki jih je za Trubarjev prestop ugotovil France Oražem. Ti so: nezdravo versko okolje, vplivi novih naukov po osebnem stiku, vpliv reformacijskih spisov in naklonjenost oziroma nejasen odnos Trubarjevih predstojnikov do novega gibanja (tu misli zlasti na tržaškega škofa Bonoma in na ljubljanske škofe Ravbarja, Kazianerja in Textorja). »Ko Trubar za podlago ne bi imel 'katoliške' forme mentis, bi pritiska, ki ga je kasneje doživljal v Evangeličanski cerkvi, ko so ga kar dvakrat resno obdolžili, da ni čisti luteranec, ampak simpatizer švicarske smeri reformacije, zagotovo ne zdržal …« Zdi se, da so bili Trubarju duhovno bližje švicarski protestantski teologi (dopisoval si je s Zwinglijevim naslednikom Heinrichom Bullingerjem v Zürichu), živel pa je po nuji med nemškimi. »Kako je znal krmariti med Švicarji in Nemci, znajo povedati predvsem v Kemptnu, kjer se je razvnela debata o razlagi Kristusove evharistične navzočnosti pri obhajilu.«

Za kaj je šlo? »Bil je človek, ki je imel čut za to, kar združuje. Kot kemptenski župnik je svojo skupnost spravil, saj je bila razcepljena med švicarsko in luteransko smerjo protestantizma. Ob skupni mizi, evharistiji, ne more biti razdeljenih duhov, je poudarjal. Naj bo Kristus v podobah kruha in vina realno navzoč, kot so trdili luteranci, ali samo v podobi, kot so zagovarjali švicarski zwinglijanci, gre za skrivnost vere, za nekaj bistvenega, ki ni stvar razuma in debat, ampak stvar srca, predanosti in zaupanja.« Štrubelj sklene, da je bil Trubar s tem svojim praktičnim združevalnim čutom nadvse evropejski; danes bi rekli, da je deloval ekumensko in se zavzemal za »medkulturni dialog« ...